pozdravljeni bralci in bralke! malo sem vas pustila čakati, ampak nov del je tu.
HARRY
Sicer me je bilo precej strah, ampak je Ginny prišla do mene in me prijela za roko. "bila sva enako oddaljena od pokala. Prepirala sva se, kateri naj ga vzame, na koncu pa ga zagrabila oba. Ampak pokal je bil dvernik. Prišla sva na pokopališče. Cedricu sem govoril, naj steče nazaj do dvernika in se reši. Ampak je bilo prepozno. Glistorepy je prišel z tistim, kar je ostalo od Mrlakensteina v naročju. Ostanek Marka mu je rekel, naj se znebi odvečnega. Glistorepy je nato izvlekel palico in nad njim izvedel kletev smrti. Zgodba ni lepa, ampak je častna. Cedric si ni zaslužil umreti tistega dne. Zato si še toliko bolj zasluži, da si ga vsi zapomnimo." Potem sem stopil z odra. Večina je odšla pogledat hodnik, nekateri so nas prišli pozdravit. Nato sem se ločil od drugih. Sprehodil sem se okoli Bradavičarke. Mimo igrišča za Quidditch, Črnega jezera... Toliko spominov. Lepih, slabih, čudnih. Na koncu sem prišel do njegovega groba. Do groba njega, za katerega sem izvedel, da je moj pra pra pra bratranec. Pričaral sem šopek in ga položil poleg napisa, ki je pravil "Albus Percival Wulfric Brian Dumbledore 1881- 1997" nekaj časa sem stal tam in zrl v grob, ko je moje misli zmotil Ginnyjin glas. "Kapetan, ekipa potrebuje iskalca nazaj!" Ni mi bilo jasno, kaj pravi. Dokler se nisem obrnil. Tam je bila zbrana Grifondomska Quidditch ekipa, oblečena v uniforme. Ginny, Katie in Angelina za zasledovalke, Ron za branilca, George in... Nisem verjel svojim očem. Nisem mogel verjeti, kdo je zamenjal Freda. Kot druga tolkačica je tam stala nobena druga kot Minerva McHuddura. "Proti komu igramo?" Je bilo edino, kar sem lahko rekel. Že nekaj časa nisem igral Quidditcha. Ravno zato sem vedel, da bom zelo jezen, če ne zmagamo. "Začne se ponavadi Grifondom proti Spolzgadu ampak oni niso ravno celi. Res ne vem zakaj. Zagotovo ni krivo to, da jih je pol v Azkabanu. Zato gremo proti Drznvraanovcem." In res. Ko smo stopili na igrišče z metlami, novimi Ognjenimi strelami, ki jih je ministrstvo priskrbelo šoli, prikorakali na dvorišče so nas tam čakali Drznvraanovci. Cho za iskalko, Roger, Randolph in Jeremy za zasledovalce in Jason ter Duncan za tolkača. Z Rogerjem sva si kot kapetana stresla roki, poleteli smo in Madam Hooch je začela igro. Moram priznati, Minerva je bila zelo dobra na metli. Jaz sem ob začetku prevzel svoje stalno mesto v zraku in malo opazoval igro, malo okolico. Drznvraanovcem se je videlo, da že dolgo niso igrali. Najprej je Ginny zadela dvakrat, potem še enkrat Roger. Nato so si malo podajali lokl. Sam sem gledal okoli. Po nekaj časa sem izgubil sled za tem, kakšen je rezultat. Popolnoma sem se fokusiral na zviz. Končno sem ga zagledal. Ampak Cho je bila bližje in bi ga ujela hitreje. Zato sem se odločil preizkusiti trik, ki sem se ga naučil od Levya. Metlo sem usmeril v drugo smer in poletel naravnost proti tlem, tik pred njimi pa sem se obrnil in poletel v drugo smer proti zvizu. Cho ni opazila zviza in jaz sem ga ujel! Ko sem se ga dotaknil se mi je pred očmi prikazalo vsakič, ko sem in zviz. Začel sem padati proti tlem. Vsi so stekli do mene. "Harry, si v redu?!?" Je bila Ginny vsa preplašena. Nasmehnil sem se. "Nikoli bolje." Do tega trenutka se sploh nisem zavedal, kako zelo sem pogrešal Quidditch. Nato sem vstal.Končno je Lee najavil rezultat, ki je bil dvesto proti 30 za Grifondom!!!!! Naša ekipa je zmagala. Na koncu smo tam ostali samo še jaz, Ron in Hermiona, ki smo pomagali pospraviti. Ostali so šli k Trem metlam. "Mislita, da je poligon iz prvega letnika še postavljen?" Sem nenadoma vprašal. Ron in Hermiona sta skomignila. Ampak jaz sem hotel vedeti. Torej sem se odločil, da pogledam. Stekel sem v tisto smer. Ko sem bil na pol poti tam sem ugotovil, da sta se mi prijatelja pridružila. V tretjem nadstropju smo pogledali za vrata. Loputa je bila še tam! Ko smo jo odprli in pogledali notri smo ugotovili, da je tudi podlaga še tam. Iz heca sem vprašal, ali gremo dol. "Oh, ne! Ne grem še enkrat v to morilsko rastlino!!!" Me je takoj ustavil Ron. "Daj, no. Bo lahko Hermiona tokrat na bunkeljski način zakurila ogenj." Sem se zasmejal. Nato smo šli dalje. Mislili smo, da hodimo brez cilja ampak nismo. Kmalu smo bili pred vhodom v Dvorano skrivnosti. Tam smo srečali Jane. "Kaj pa tokrat nameravate? Mislim, da ne bi smeli biti tu. Da ne boste spet napojev varili." Je rekla. Spet smo odšli naprej. Kmalu smo ugotovili, da hodimo do krajev, ki so nam najbolj ostali v spominu vsako leto. Bili smo pri Vrbi mesarici. Naslednji trenutek že pri črnem jezeru. Pa pri KŽTD oziroma ZJZJN. Potem smo bili v učilnici za napoje. Na koncu smo odšli v atrij. V atrij, kjer smo pokončali Marka Nelstina.
*Čez en teden*
Danes je dan poroke. Ravno sem prejel sporočilo iz Jazbine, da je šotor postavljen. To je pomenilo, da se lahko udejanjil tja. Smel sem biti samo v Ronovi sobi, da ne bi slučajno videl Ginny. Ko sem se udejanjil tja je bila prazna. Poizkušal sem malo pozabiti na poroko tako, da sem bral Quidditch skozi stoletja, saj sem bil tako živčen. Vedel sem, da ljubim Ginny in, da bova srečna, ampak ves čas me je nekaj glodalo. Kaj, če bo zanjo to preveč stresno? Še sam komaj prenesem, ko me zaradi Marka ves čas ustavljajo na ulicah. Takrat sem zaslišal trkanje. "Naprej." Sem malce odsotno rekel. Bil je Sirius. Vstopil je in se usedel poleg mene. "Tvoja starša bi bila ponosna, veš? Vedno sta mi govorila, naj pazim, da ne padeš v napačno družino. In ti ne bi mogel izbrati bolje." Pokimal sem. Sirius je nato odšel.