Naslednjo noč je Harry kot običajno spal, ker ga že od vojne niso tlačile more. Naenkrat pa se z Ginny hkrati dvigneta. Zbudil ju je zvok. Nekaj se je razbilo. »Najbrž je Teddy prevrnil kozarec z mlekom.« je rekel Harry in vstal, da bi šel tja. Ko je odprl vrata v Teddyjevo sobo je na tleh, točno sredi sobe videl črepinje. Iz stropa so viseli ostanki razbite luči. Teddyja ni bilo v postelji. Takrat je pogledal k predalniku. Od tam so vanj zrle rumene oči. Najprej je pomislil na baziliska. Nato pa je skozi okno videl luno. Polno luno. »Harry je vse v redu?« je Ginny zaklicala iz hodnika. Iz predalnika se je zaslišalo renčanje. »Ginny izdejanji se k Alice in Patricku!« je zaklical Harry. Mali sivi volkodlak je iz predalnika skočil na mizo. »Zakaj? Kaj je narobe?« je vprašala Ginny, ki je že prišla do Harryja. Tudi sama je takoj zagledala sivega volka. »T-Teddy?« je s tresočim glasom vprašala. Volk je skočil na posteljo. »Ginny takoj pojdi ka Alice in Patricku! Zdaj!« je zakričal. Volk je skočil proti njima. Harry se je nevede preobrazil v jelena in se postavil pred Ginny. Ta je čez nekaj sekund s pokom izginila. Harry se je v mislih zahvalil dojenčku v njenem trebuhu. Če ne bi bila noseča najbrž ne bi odšla. Volkodlak je skočil proti jelenu. Harry je stekel po stopnicah in skočil skozi vrata, sivi volk pa mu je sledil. Znova in znova je skakal proti jelenu in po njem mahal s kremplji. Po gozdu sta se podila vse dokler luna ni izginila za hrib. Takrat se je volkodlak zatresel in padel na tla. »Teddy!« je zaklical Harry in nazaj v človeški obliki stekel do njega. V travi je spet ležal šestletni deček z turkiznimi lasmi. Njegove oči niso bile več rumene, ampak modre, točno take kot Tangine. »Teddy si v redu?« je vprašal Harry. »Pošast sem!« je zajokal Teddy. »Teddy nisi pošast!« je rekel Harry in ga prižel k sebi. »Ja pa sem!« je hlipal v Harryjevo ramo. »Nisi.« ga je še naprej miril Harry. »Če bi napadel Ginny bi bil istega mnenja?« je zahlipal Teddy in se z modrimi očmi zazrl vanj. Oba sta dobro vedela, da je zadel Harryjevo šibko točko. Po kratkem premolku je Harry spregovoril »Teddy. Tvoj oče je bil tudi volkodlak. Do danes nismo vedeli, kako bo s tabo, saj takega kot si ti še ni bilo. Zdaj vemo in ti bomo pomagali. Obljubim, da bom ob vsaki polni luni še s tabo ven.« Skupaj sta se odpravila do hiše in se izdejanjila k Alice in Patricku. »Teddy, hvala bogu, da si v redu!« je rekla Ginny in Teddyja prižela k sebi, takoj ko je stopil skozi vrata. »Nisem v redu! Pošast sem!« je vzkliknil Teddy. »Teddy, nisi nobena pošast.« je rekla Ginny in ga še tesneje prižela k sebi.
Tako! Tukaj je nov del, posvečen Teddyju! Upam, da vam je všeč! Vesela bom vsakega komentarja in lajka! LYSM