In tole je še cela zgodba:

Gospod Underwood je probal zbežati. Jake je stekel za njim bil je v popolni oprem, če bi slučajno imel gospod s seboj orožje. Naenkrat je gosod Underwood ustrelil. Jake se je enostavno izmaknil strelu. V tistem trenutku pa je strel zadel Davida. Stal je zraven mene. In zgrudil se je po tleh. Vsi so nas gledal. David je bil popolnoma bled. Ležal je na tleh. Nekje blizu reber mu je tekla kri. Stala sem čisto primiru. V popolni vohunski opremic. Bilo mi je hudo.

Cela drama kaj ne? Sem Grace. Stara sem 16. In pred nekaj leti se je moje življenje popolnoma spremenilo, saj me je poklicala vohunska agencija. In uganite kaj? Zanimalo jih je, če bi zprejela delo. In bila sem tako neumna, da sem delo sprejela.
In tako. To je bila moja tretja naloga. Zvečer so me poklicali in zjutraj sva z Jakom že letela v Kalifornijo. In zdaj sva se že peljala tri ure stran od letališča. Celo pot sem le strmela v rano v moji roki.
»Grace poglej ven.« je rekel Jake in končno sem pogledala ven.
Šele zdaj sem videla, da se peljeva ob obali. Na obeh straneh avtoceste ceste je bil drevored palem. In iz avtoceste sem videla na tisoče plaž in svetlečo se morsko vodo. Kalifornija je res čudovita a naloga je bila presneto nevarna. Zdaj bi lahko rekla, da sem v raju, če nebi pomislila, da imam za opraviti težko nalogo. In po eni uri vožnje sva se ustavila. Jake je zavil s ceste in avto parkiral ob ogromni vili tik ob morju. Takoj sem skočila ven iz avta in stekla po marmornatih stopnicah do ogromnih pozlačenih vrat. Odklenila sem jih in jih pridržala Jaku, ki je bil zabasan z mojimi kovčki. Odložil jih je v veži in se odpravil še po svoje. Stopila sem iz veže v ogromno sobo in prižgala luči. Ampak luči niso bile luči ampak ogromni lestenci. Občudojoče sem stopila čez sobo in se odpravila po čudovitih stopnicah poiskati svojo sobo. In končno sem jo našla. Bila je popolna. Na moji čevi je bila moja samska in velika kopalnica. Stopila sem naprej in na svoji desni videla veliko toaletno mizico. Na drugi strani sobe so se lesketala velika okna in tam sem imela popoln pogled na lesketajočo se morsko vodo in najino samsko plažo. In na moji desni je bila ogromna postelja in nasproti nje ogromen televizor. Vila mi je bila zelo všeč, saj je bila kombinacija starinskosti in novodobnosti. Hitro sem stekla čez vilo v vežo po kovčke, jih zvlekla v sobo in oblačila spravila v omaro.In ker oblačil nisem imela veliko s sabo sem se odločila, da jih grem kupit v mesto. Na rame sem si uprtala nahrbtnik in v prtljažniku vzela torbo v kateri je bil moj električni skiro, ki je moje prevozno sredstvo, saj še ne morem sama voziti avta. In tako sem se odpeljala v mestu. Vozila sem se po kolesarski progi, ki je tekla zelo blizu morja. Ko sem se vrnila iz nakupov sem pa šla na pomol. Gledala sem levo in opazovala naše sosede, ki so bili najini usumljeci. Oz. osumljenec je bil Rafael Underwood. Oni so živeli zraven te vile in ker so jo dajali v najem jo je najina agencija najela in zdaj se morava delati, da sva bogata in, da bova dopust preživela v tej dragi vili. Ko sem se naveličala pluskanja morske vode v skale pa sem odšla po kamniti potki v vilo. Tam je že bil Jake, ki pa je že preverjal osumljenega. Usedla sem se zraven in prebrala: Rafael Underwood. Usumljen je ujemanja redkih ptic in prekupčavanja z njimi, katere proda na črno delujočim restavracijam. Zaradi njega so že v nevarnosti izumrtja 3 redke vrste. Ko sem to prebrala se mi je paralo srce, ker sem velika ljubiteljica ptic. Ker sem bila tako zelo razburjena sem se odločila, da se odpravim na sprehid po peščeni plaži. Oblekla sem si tanko svilnato obleko si obula drage sandale in stopila na kamnito potko. Tako sem hodila ob obali in razmišljala o vsem kar sem prebrala, ko me je nekaj prijelo za ramo. Čisto sem otrpnila zaprla oči in se obrnila. Odprla sem oči in pred menoj je stal…

… postaven fant v deskarskih oblačilih in po moje star od 16 do 20 let. In ker sem se ga vstrašila sem kriknila, iztegnila nogo in ga brcnila v rebra iz strani, da je padel na bok. In ker je Jake slišal moj prestrašen krik je pritekel pomagat. Če vam povem na kratko Jake je močen, gibčen in še enkrat močen. Jaz sem proti njemu mravlja. Nisem ne močna, ne gibčna ampak samo dobra v borilnih veščinah.
»Jake v redu je.« sem mu rekla in ga potisnila stran.
Nato pa sem pomagala fantu, ki sem ga vrgla po tleh. Prijela sem ga za roko in povlekla gor.
»Za takšno mravljo si močna.« je rekel.
Ampak nisem močna ampak sem le zbrana. In dobra v borilnih večinah. A tega nisem rekla na glas. Le grdo sem ga pogledala, saj mi je rekel mravlja!
»Me veseli, sem Grace.« sem rekla, da sem spremenila temo.
»Jaz sem David. In tole je?« pokazal je na Jaka.
»Jake.« je rekel Jake in ga prestrelil s pogledom.
Ker je Jake tako grdo gledal Davida sem Jaka prijela za roko in ga odvlekla v vilo. Ni mi jasno zakaj so fantje takšni. Še ka sem Jaka vlekla je iskal pogled z Davidom, da bi mu pokazal da ga že sovraži. Vzdihnila sem in se zbasala na verando kjer je bila viseča mreža. V roke sem vzela mapo z dokazi, ki je imela platnico knjige, da kdo ne bi kaj posumil. Brala sem toliko nekih dokazov gledala fotografije. »Katero knjigo pa bereš?« je nekdo vprašal in tako sem se vstrašila, da sem padla iz viseče mreže.
Ko sem videla, da je David sem dokaze sunkovito zaprla.
»Kaj berem?« sem zmedeno vprašala.
»Ja kaj bereš?«
»Berem roman.« sem odgovorila.
»Bi se jutri šla deskat? Lahko te naučim.« me je vprašal.
»Bi šla. Deskat pa znam.« sem odgovorila in se zbasala iz tal.
»Zdaj pa grem naredit domačo nalogo. Jutri je zadnji šolski dan pa so mi dali nalogo.« je rekel in izginil za vogalom.
Odšla sem noter v vilo in se poknila na kavč.
»Danes boš odšla malo preverit njihovo vilo.« mi je rekel Jake ravno, ko sem prižgala TV.
»Prav.« sem nejevoljno rekla in si šla po obeke za to.
Ko je ura odbila natančno polnoč sem odšla ven do Underwoodove hiše in okoli iskala odprta okna. In tam malo naprej je bilo okno čisto malo odprto. Jaz pa sem ga odprla in kosem vstopila sem zbila desko za deskanje in jo v zadnjem hipu ujela. Stopila sem malo naprej in tam je bila postelja in na njej je spal…

…David?! To pomeni, da sem v težavah če ga zbudim. Kaj si bo pa mislil, ko bo videl dekle, ki ga je skoraj zlomila. In to v njegovi sobi sredi noči. In takrat je zapihal veter in okno je bilo popolnoma odprto. Listi njegove domače naloge so se dvignili in zleteli skozi okno. Skočila sem in jih ujela. A o ne! Stala sem na eni nogi tako, da je druga štrlela v zraku in z njo sem ruknila Davidovo desko. In tako Davidovad domača naloga ali deska? Spustila sem liste, da so zleteli v noč in tako ujela desko preden bi padla na tla. Če bi bi zbudila Davida in to nebi bilo kul. Desko sem nežno položila ob zid in stopila naprej a že ta korak je bil skoraj usoden zame. Uganite kaj. Grace je stopila na cvilečo igračko. Videla sem kako je David Dvignil glavo. A na srečo je napol v spanju rekel: »Puhi. Ne zdaj.« vete kako mi je odleglo. Stopila sem dalje in začutila kljuko. Previdno sem odprla vrata na temen hodnik in se odtihotapila po njem navzdol. Na moji levi in desni je bilo veliko vrat. Gledala sem hologramski zemljevid na moji zapestnici.
»Aha!« sem rekla malo naglas.
Odprla sem vrata in skoraj presekala en laserček. Na srečo sem se refleksno ustavila in pošpricala z odkrivalcem lasejev. Šla sem čez vse in prišla do mize. Odprla sem prenosnik. Ne! Geslo ima. Hitro sem nastavila prečitevalec kode. To! Kliknila sem z miško in že sem bila notri. Poiskala sem vse datoteke in čisto vse prenesla na ključek. Zaprla sem računalnik in ko sem…

…zaslišala korake! Takoj sem skočila do okna in ga odprla. Sem v prvem nadstropju. In nasproti pisarne je ravno Jakova soba. Prijela sem kuli in ga vrgla v Jakovo okno. Takoj je odprl okno in ko je videl, da sem živčna je izstrelil kavelj, da se je dobro zataknil za polico. Vzela sem obešalnik, ki je visel, njegov zatikljiv del dala na vrv in na dolg del dala jopico, da sem ga odebelila. Prijela sem za dolg del in se zapeljala kot na ziplajnu samo zdajle bolj nevarno. Noge sem zataknila za okensko polico in eno roko podala Jaku in nato še drugo in tako me je povlekel v sobo. Zamigal je kavelj, da je odstopil od okenske police. Nato sem ugasnila luč zagrnila zavese in se sklonila pod polico. Slišala sva nerazumljivo mrmranje. Ko sva videla, da je ugasnil luč sva se zravnala.
»Žal mi je, da ti ni uspelo.« je rekl Jake.
»Komu, ni uspelo?« sem vprašala in pokazala ključek z vsemi datotekami.
Jake se je nasmehnil. Šla sem iz njegove sobe. In nato odšla v svojo sobo. To je bilo tako noro vso to vohunjenje. Res sem bila tako prestrašena a hkrati polna adrenalina. Spet sem bila navadna Grace. Grace brez rane na zapestju. Rana je sled strela, ki sem ga dobila na moji drugi nalogi. Odpotovali smo na Kitajsko. Potovali smo jaz, Jake in Valerie. Valerie je moja tretja delovna partnerka, ki je na tokrajšnji nalogi ni saj je na nalogi v Avstraliji. In pač. Ta moški je preprodajal ribe napihovalke in mi trije smo ga morali ustaviti. Ja mi imamo čisto vse naloge v zvezi s hrano. Pač sem na tem oddelku tožite me. In pač odšli smo na Kitajsko, kjer sva se jaz in Valerie zaposlili v slaščičarni 甜蜜的一角 Tiánmì de yījiǎo (sladki kotiček). Jake pa se je zaposlil v avtopopravljalnici zraven teh ljudi. Pač imeli so pekarno, ki je bila le krinka medtem, ko so pripravljali nevarne ribe, ki so že zahtevale precej življenj. Po nekaj časa pa smo jih dobili. In ta moškega smo šli prijet in imel je pištolo. Na srečo je precej slabo streljal a streljati je znal. In mene je zadel v zapestje. In od takrat sem bila malo depresivna a zdaj, ko je od nesreče že pol leta, sem nazaj in sem že boljše. To je stvar, ki me definira a jaz nočem da me definirajo kot »tista vohunka, ko je zadeta v zapestje«. Zdaj sem bolje res bolje. In zdaj sem na tej nalogi in pripravljena na nove izzive in naloge. Spet sem le jaz, jaz Grace. In uspelo mi bo. Po vsem tem remišljevanju pa sem v naglici zaspala.

Zbudil me je manjši pok in Jakovo tiho prekljinjanje. Zavila sem z očmi in s z nasmeškom podala po stopnicah. Ko sem bila na sredini poti pa mi je zdrsnilo in odpeljala sem po riti navzdol. Direkt po trtici. In na kocu sem se zdrsala po marmornih tleh in se zaletela v Jaka.
»Drugič hitreje pobriši tla.« sem mu očitala.
Nato pa me je poklicala Valerie.
V: Hej! Kako gre?
G: Še kar dobro. Zdajle sem se ravno skipala, KER JE NEKDO POZABIL POBRISATI STOPNICE! Sem zakričala, da me je Jake slišal.
V: Pri meni gre tudi vse kot po maslu. Če se kaj ne zalomi pridem k vama.
G: To bi bilo super.
V: Si si pa vzela čas za počitek. Ura je že 10.
G: Ja in? Včeraj sem se tihotapila.
V: Ne bom vaju več motila.
G: Adijo.
V: Bye.
In tako sva prekinili.
Pojedla sem zajtrk in šla tečt.
»Če je ura enajst in jaz tečem do velikega grebena in to traja eno uro pridem čez dve uri.« sem preračunavala.
»Se vidiva čez dve uri to pomeni ob enih.« sem rakla Jaku in odšla.
Veliki greben je bil popoln. Obsijan v soncu. Bil je eden najlepših trnutkov kar sem jih videla. Tekla sem čez mesto z slušalkami v ušesih, ko sem se v nekoga zaletela. Zaletela sem se v Davida. »O živijo Grace!« je začel pogovor David.
»Živijo« sem rekla hladno.
»Še danes velja deskanje?« je vprašal.
»Ja.« sem rekla in si dala slušalke nazaj v ušesa in takla dalje.

Tekla sem po pesku na plaži in spregledala kamen. Spotaknila sem se in padla po pesku. In glavo sem dobesedno potisnila naprej in se v nekoga zaletela.
»Av.« je rekla oseba.
»Prosim karkoli že…« in ko me je videla se ji je glas takoj omehčal.
»Grace!« bila je ena in edina Valerie.
»Saj kdo drug bi pa padel po ravnem razen ti.« in jaz sem le zavila z očmi.
»In kaj delaš tukaj?«
»Moja misija se je malo zavlekla. Jacob si je zlomil ključnico. Zato vama bom en teden pomagala.« nič nisem rekla, le nasmehnila sem se.
Nasmehnila sem se z Grace širokim nasmehom. Bila sem tako vesela.
»Danes greva jaz in Jake deskat z Davidom. David je Underwoodov sin.«
»Pa saj to je super!« je odgovorila.
»Ja. A mislim, da sem Davidu všeč in da bi mu lagala. Ne vem. Pridi notr na kosilo.«
Šli sva po marmornatih stopnicah in vse do kuhinje.
»Res lepa vila.« je pohvalila/občodovala Valerie.
Vstopila sem in že sem zavohala Jakovo pasto s kozicami.
»Pojdi si odložit potovalko v svojo sobo.« sem rekla Valerie a ni je bilo več pri meni.
Sedela je na gredenci in zibala manjši lestenec. Zavila sem z očmi nato pa jo pogledala z ukazovalnim pogledom. In preden sem se premaknila je bila v zgornjem nadstropju.
Šla sem do Jaka in že želela sesti za mizo, ko je Valerie zaklicala: »Gospod U. (Underwood) se pogovarja po telefonu!«
Ni nama bilo treba reči in že sva bila pri oknu. Valerie je začela gledati.
»A ti bereš iz ustnic?«
»Ja. Zakaj?« je zbegano odgovorila Valerie.
»Fino bi bilo če bi kaj povedala.« sem očitajoče rekla.
Valerie se je nasmehnila a ji je nasmešek zbledel in začela je govoriti to kar je govoril gospod U.: »Ja Mishel. V četrtek pridem po ptice. Ne skrbi. Nihče še ne ve za tale zločin. Sicer so res prišli neki trije otroci ampak oni nam ne morejo nič. In niso vohuni. Agencije nikoli nebi poslale teh otročkov za takšno nalogo. Hhahaha (se je nasmejal in nato spremenil temo) Imaš vse, ki jih rabim? Tudi tisto ta redko? Ja tisto, ki je na robu izumrtja! Super!«
»Ne!« sem se zadrla.
Bila sem tako jezna a tudi žalostna. Tako ravnajo s pticami? Gospod U. se je obrnil in takoj ko se je sem začela z igro.
»Ne Jake! Ne te srajce! Totalno se tepe z barvo kravate.«
In takoj za tem se mi je pridružila Valerie: »Tale modra odpade. Mogoče vzemi tisto v barvi peska.«
Jake je šel do omare.
»Tale?«
»Ne tale!« sem rekla.
Gospod U se je obrnil in odšel iz pisarne. Takoj ko je zaprl vrata smo prhnili v smeh a so nam nasmehi takoj zbledeli.
»V redu! Kot vidim bomo za gospodom U. vohunili v četrtek. Gremo zdaj na kosilo?« je prva spregovorila Valerie in se pognala po stopnicah. Oz. skočila na gredenco 1 meter od nas in en meter od zgornjih tal, zagugala na lestencu naredila salto in pristala v pozi lastovke. Podobno je naredil Jake samo, da je on šel čez tri lestence. Malo sta se gugala po lestencih. In no jaz? Šla sem po stopnicah.

Po kosilu sem šla v sobo. Valerie in Jake sta šla spat a mene je ta misija tako žrla, da nisem mogla spati. Zato sem neredila nekaj res žlehtnega. Vzela sem zvočnik, ga povezala s telefonom in ga dala na njvišjo glasnost. In nisem poslušala nekih mirnih pesmi ampak pesmi od Skilleta. In medetem, ko sem poslušala to »prečudovito« glasbo sem osumljencom, ki sem jih imela natisnjene na listu risala bke klobuke in pentlje.
In čez kakih deset minut se je privlekla Valerie in se zadrla: »A SI TI NORMALNA?!!!!«
»Nep!« sem ji odrezavo odgovorila.
In ona mi ni odgovorila ampak je samo prijela moj telefon in izklopila glasbo.
»Hej!« sem rekla a Valerie se je le obrnila in zaprla vrata.
Čez pol ure sem se naveličala čakanja in odšla zbudit Jaka in Valerie. Potem sem pa šla ven in čakala, da pride David. Sedela sem pred vilo v visečem stolu, ko sem zaslišala besede, ki so postajalae vse razločnejše in glasnejše.
»Ne! Ne bom več zdržal vajinega kreganja!« se je drl David.
»Utihni mulc!« to je rekla Clariss, Davidova mati.
In v tistem trenutku sem videla Davida ki je skoraj padel iz stopnic in njegovo mamo, ki je v roki držala kuhalnico In jaz se čisto brez premisleka stekla direktno do njih in skočila med Davida in njegovo mamo.
»Takoj nehajte! Roke postavite na vidno polje! Imate pravico, da molčite, saj lahko vse kar rečete uporabim proti vam!« sem zrecitirala kot pesmico.
Obrniala sem se do Davida.
»Ti je kaj naredila?«
»Ne, ker si ti prišla in me rešila. In kaj je bilo tisto na koncu?« je rekel še vedno pripravljen in zbegan.
»Ah tisto na koncu? Preveč kriminalk.« sem se nasmehnila.
»Gremo deskat?«
»Ja lahko.« sem rekla in skočila po Jaka in Valerie.
In čez 10 minut smo že stali ob obali. Desko sem dala v vodo in šla dalje. Ko sem bila oddaljena od plitvine sem se vstala. Zaneslo me je in skoraj sem padla v vodo. Ampak prijele so me močne roke in bile so Davidove, ki se je ne vem kdaj poravnal z mano. Držal me je za roko in tako sem dobila ravnotežje. Ker sem kazala podlahti je David zagledal rano in takoj, ko sem videla, da jo je videl sem obrnila roko in se pognala proti valovom.
In tako je bilo vsak dan in prišel je četrtek…

Zjutraj sem pojedla zajtrk nato pa se vsedla v visečo mrežo tako, da gledam proti Underwoodovi hiši.
»In kaj danes delaš?« me iz buljenja proti vili predrami David.
»Kaj bom delala?« sem zbegano rekla. »Raziskala bom mesto.« sem odgovorila kakor hitro se je dalo.
»Potem ti lahko pokažem mesto.«
»Hvala ampak grem s skirojem.«
»Kdaj pa?« me vpraša in v tistem trenutku avto od gospoda U. spelje iz dvorišča.
»Zdajle.« rečem pograbim skiro, si namestim telefon na stojalo in napišem »Tarča zapustila dovoz, začenjam ji slediti.« Takoj speljem in že zasledujem Underwooda.
Peljem se po pločniku. A ta stvar res ne gre hitreje?! Ročko za hitrost sem držala čisto ob ročaju pa mi je izginjal. Sproti sem pošiljala koordinate kje sem. In takrat dobim sporočilo od Valerie: »Odšla sem naokoli mesta in sem pred tarčo.« In odpišem ji: »OK«
In nekje pri obali se je gospod U. ustavil. In jaz sem se previdno peljala mimo njegovega avta in se skrila v grm. Nekaj je govoril in nato se je začel premikati proti mojem grmu! In na srečo je gledal proti tisti ženski mislim, da Mishell. In ko je bil blizu je obrnil vedro, ki ga je držal in nekaj vrgel dobesedno meni na glavo totalno ne vedoč, da sem tam. In nikoli ne bote uganili kaj mi je vrgel na glavo. Na glavo mi je vgel vsaj kilo ptičje drobovine! Ja za vohunstvo potrebuješ želodec, da preživiš takšne nagravžne stvari. No in ko sem se nehala gabiti sama sebi sem začela snemati. Snemala sem kako sta prenašala zaboje in notri po vsej verjetnosti ptice! In gospod U. se je odpeljal nazaj po cesti. Jake je čakal na glavni cesti, da mu bo začel slediti. Valerie pa je čakala, da pošljem koordinate, da pride po drugi strani in, da mu nastavimo past.

In tako sva mu z Jakom sledila čez celo mesto. Peljala sem se že kakih deset minut, ko je zavil na makedamsko cesto ob kateri teče peš in kolesarska proga. In kmalu se je ustavil pri na videz zapuščenem skladišču. Jake se je parkiral bolj stran, da je zgledalo kot, da gre hodit. Jaz pa sem se skrila za pločevinasto steno skladišča. Ko me je nekaj prijelo za ramo (spet:rolling_eyes:). Obrnila sem se in takrat je rekel: »Grace?!.«
Bil je David. Hitro sem mu prijela usta in ga pritisnila ob steno skladišča.
»Boš bil tiho?« sem vprašala in pokimal je.
»Kaj delaš tu?« je vprašal šeptaje.
»To te ne briga.« sem odgovorila in takrat je gospod U. izstopil iz avta.
Valerie sem takoj poslala koordinate in ji načrtala pot.
»David, ostani tukaj.« sem mu ukazala.
A on je začel »intervju«: »Zakaj? Kaj sploh delaš tu? Kdo si v resnici?«
»Zato ker je nevarno, zaupni podatki, sem navadna oseba in res sem Grace Casstelan.« sem zdrdrala.
Jake se je začel prebliževati gospodu U. in rekel: »Takoj dvignite roke na vidno polje!«
Gospod U. se je obrnil in ko je videl, da jaku na prstih visijo lisice je začel z tekom. David je želel pogledat kaj se dogala in stekel.
»David, ne!« sem se zadrla in stekla za nijm.
Valerie se je v tistem trenutku pripeljala in gospodu U. z avtom zaprla pot, tako, da se je on obrnil in tekel proti Jaku. In v zadnjem trenutku preden bi ga Jake prijel se je U. izmuznil in tekel proti skladišču. In jaz sem le stala tam in držala, Davida, da ni stekel proti nevarnosti.
»Kdo si?!!!!« se je zdajle David zadrl.
»Sem nekdo in tega ti ne smem povedati!«
»Kdo si?!!« je že besnel.
»Sem vohunka. Prav?«
Premaknila sem se dalje, da bi lahko pomagala a David je rinil dalje.
»Ne!« sem mu rekla.
A ni me ubogal. Stekel je dalje in jaz za njim. In takrat je gospod U. povlekel pištolo. David je hodil naravnost bliže in jaz sem ga zadržala in vlekla k sprehajalni poti. In nato sva zaslišala strel. Jake se je strelu enostavno izmaknil a tako je strel zadel Davida. Zgrudil se je in videla sem kako mu je pri rebrih tekla kri. Videla sem valerie, ki je naredila tri premete in se približala usumljencu. Odmevalo mi je v ušesih. Zdaj nas je gledalo že vsaj deset ljudi. Sploh nišesar nisem zaznala. Prelival me je strah. Strah pred strelom. V šoku sem šele po minuti odreagirala in tako takoj segla po telefonu in poklicala rešilce.
»Dober dan! Pri telefonu Grace.« sem začela.
»Pozdravljena! Kako vam lahko pomagamo?«
»Sem pri zapuščenem skladišču na robu mesta. Tukaj imamo poškodovanega fanta. Bil je…« sem še izdavila a v tistem trenutku sem se ustavila, saj sem zaslišala strel. Nisem se izmaknila in strel me je zadel čisto blizu srca. Zgrudila sem se na tla in izpustila telefon.
»Gospodična Grace?!« je donelo iz telefona.
Obrnila sem glavo in videla Valerie in Jaka, ki tečeta proti meni. Pustila sta usumljencu, da jima je pobegnil le zaradi mene. Valerie je stopila k meni. Malo stran od sebe sem slišala Jaka, ki je odgovoril gospe, ki se mi je prej oglasila nato pa stekel k meni.
»Grace ne!« je ihtel Jake.
Solze so mu polzele po licih. Čutila sem njegovo bolečino. On je lahko govoril a Valerie je popolnoma padla v trans.
Samo tekle so ji solze in ponavljala je: »Ne, ne, ne…« in to v nedogled.
Jake se mi je približal in jaz sem mu izdavila:
»Veš kaj je rekel Batman? “You either die a hero, or live long enough to see yourself become a villain.” ("Ali umreš kot junak ali pa živiš dovolj dolgo, da postaneš zlobnež.")«
»Ne Grace. Ti nikoli ne bi bila zlobnež pa če bi živela tisoč let.«
»Vsak se lahko spremeni Jake vsak se lahko spremeni.«sem še odgovorila in zaprla oči.
Z rokami sem segla do vratu. In izpod majice potegnila napol krvav medaljon. Podarila mi ga je mama preden sem odšla na prvo misijo in preden je …
Šibko sem izdihnila in si rekla: »Mama, prihajam k tebi«.
Upočasnila sem dihanje. Slišala sem Valeriino ihtenje, Jakove solze na moji dlani. Malo zraven sebe sem slišala Davidovo dihanje. Bilo je šibko a močnejše od mojega. Slišala sem sirene. Prijele so me močne roke in nato sama črnina.
Lp. fla