V življenju štejejo hitre odločitve. In ko se moraš hitro odločiti ne razmišljaš razumno, vodi te nagon in če se v tistem trenutku nimaš dovolj pod nadzorom, se ti lahko zgodi to kar se je meni. Začela bom na začetku kjer menim da sem naredila ključno odločitev, ki me je pripeljala v tako situacijo kot je ta v kateri sem. Vse se je začelo v 5. razredu, ko sem se odločila začeti pomagat v šolski knjižnici. Na koncu leta sem tudi pomagala obveščati učence, da morajo knjige vrnit pred koncem šolskega leta. Nisem predvidela kaj vse se bo zgodilo s to odločitvijo in kako bi le mogla. Bila sem le punca ki je naredila odločitev ki se ji je zdela prava, naprej pa me je tako ali tako vodilo srce.
Seveda je razlog za vso zmedo fant. Prepoznavna oseba je postal šele v 8. razredu, poprej sploh nisem vedela, da je del naše šole in vrjamite, če bi bil popularen prej bi jaz to vedela. Takrat sem bila še razredna tračarka. Kar se je zanimivega dogajalo na šoli sem vse zvedela prva. Takrat me je to še zanimalo. A zanj nisem izvedela takoj. Delno zaradi mojega brata, ki je njegova paralelka in mi je prepovedal iskati novice v njegovi generaciji ter delno zaradi tega ker nihče ni na glas govoril o njem.
Ko sem hodila od razreda do razreda, so prišli na vrsto 7. razredi. Te me še posebej niso marali in nisem si upala vstopiti. Prosila sem nekega devetarja če bi delo opravil namesto mene. Ni imel nič proti, hotel je samo, da bu čuvam njegovo košarkarsko žogo, v katero je verjel, da mu prinaša srečo. Žogo sem postavila zraven sebe in čakala. Med mojim nestrpnim čakanjem so prišli osmraji in naredili cel kraval na hodniku Svit je žogo vzel in jo vrgel njemu. Takrat so se moje oči prvič ustavile na njem. Vedela sem, da bi bilo prav, da bi šla do njega in zahtevala žogo nazaj. A si nisem upala. Bila sem 6. razred oni pa 8.. In imela sem dosti strahospoštovanja do njih. Zato sem samo čakala, da tisti devetar pride iz razreda in mu lahko povem kaj se je zgodilo. Seveda je razumel in le mirno stopil do njega, mu povedal, da je žoga njegova in če mu jo lahko vrne. On je pokimal in mu jo zelo prijazno vrnil. Jaz ki sem vse to gledala, sem si mislila: »Kakšen prijazen fant je. Povrh pa ima še res zelooooooo dobro postavo.« Niti pomislila nisem, da je bil v resnici »bad boy«.
Doma sem se večkrat zalotila da razmišljam o njem. In naslednji dan v šoli se je dan vlekel, a nisem predvidela kaj se bo zgodilo med glasbo. Učitelj za glasbo je moral nekaj urediti zato smo imeli dve prosti uri. Naslednji dan naj bi bil šolski ples in karte so prišli starejši prodajat po razredih. Do nas so prišli ravno med tema dvema prostima urama. Seveda je prišel on, le da ne sam temveč s prijateljem. Takrat mi je srce prvič vztrepetalo ob pogledu nanj. Začela sem se tresti in bilo mi je slabo, a ta občutek mi je bil dokaj nov zato sem ga sprejela kot dobrega. In ker se mi še vedno ni sanjalo kaj v resnici je sem ga poskušala impresionirati z gimnastičnimi točkami, ki smo jih takrat sestavljale s prijateljicami. Seveda mu to ni bilo zanimivo.
»jaz sem Amon prišel sem prodajat karte za jutrišnji ples bi jih rad kdo kupil?« To je rekel s tako lepim globokim glasom in tistim trdim l-jem, da se mi je zdel še bolj popolen kot prej. Sošolec mi je v tidtem trenutku ukredel telefon, ki mi je med mojo »gimastiko« padel iz žepa. Bilo me je strah, saj so bili z Amonom znanci in če bi znal odklenit moj telefon, bi lahko Amonu pokazal slike, ki sem jih do takrat že pridobila od starejših prijateljic. Hvala bogu se mu ni sanjalo kakšna kombinacija črk odklepa moj telefon, a če bi bil le kaneč bolj pameten, bi pomislil, da je bila koda amon.
Pri nas v razredu je bil kar nekaj časa in od vsaki minuti mi je bilo bolj slabo in sem se bolj intenzivno tresla. Čeprav sem se tako počutila in bi lahko rekli, da je ta občutek slab je bil meni všeč, raje sem prenašala slabost, kot pa čutila praznino v sebi, ko je odšel.
Moja najbolša prijateljica Noemi je prišla do mene in me s komolcem sunila v rebra ter me zmotila pri opazovanju vrat skozi katerega je še pred sekundo odšel Amon.
Vsak dan sem težko prenašala saj sem vedela, da se bom ob koncu počutila za nič.
Minilo je leto in šele takrat sem se začela zavedat, da mi je življenje brez njega bedno živet. Spraševala sem se kako bom preživela poletne počitnice brez dneva, v katerem bo on. Ampak sem preživela, morala sem obljubila sem si, da v tem enem letu, katerega bo še preživel na naši šoli, sklenem prijateljstvo z njim.
Veselila sem se prvega dne šole, saj sem spet lahko videla njega. Tisti čas pa se je začelo govoriti po šoli, da je moška kurva in, da s puncami dela kot s smetmi. V tistem času, sem tudi našla prijateljico, ki je bila le leto mlajša od Amona in sta bila znanca. Vsekakor jo je on vabil na svoje zabave. Ona mi je povedala večino podatkov o njem. Presenetila me je tudi s podatkom, da se drogira. Začel je z vejpi. Nadaljeval s fugami in tudi travo. Kdo bi vedel če je še na čem močnejšem. A mene to ni odvrnilo od njega. V bistvu me je le še bolj pritegnilo k njemu, saj sem verjela, da bi lahko bila jaz tista posebna punca zanj, ki bi ga spremenila, a sem globoko v sebi vedela, da bi kvečim on spremenil mene, me zapeljal v droge, saj so me vedno zanimale. A moja ljubezen je s časom le rasla, jaz sicer tega nisem vedela, saj sem vedno mislila, da sem ga prebolela in če verjamete v boga lahko njega krivite, da je vsakič, ko sem mislila, da je moje ljubezni konec, postavil vsodo tako, da sem ga srečala in moja ljubezen se je s tem nezavedno krepila.