Pisalnica
“Oh,” sem zamrmrala. “Pa ne boš nič v Los Angelesu?”
“Nekaj mesecev ne,” je odložil vilico.
“Kakšno serijo boš snemal?” sem tiho vprašala. Bila sem razočarana. Na voljo sem imela premalo časa, da bi ga spletla v svojo mrežo. Pohiteti bom morala, saj svoje obveznosti ne bom uspela preložiti.
“O vampirjih,” je odvrnil. “Precej dobra zgodba.”
“Mhm,” sem tiho zamrmrala.
Bila sem slabe volje. Ian je plačal račun, nato pa sva počasi odšla proti hotelu. V svoji glavi sem premlevala novico in mislila le na to, da imam še mesec in pol časa, da se med nama kaj razvije. Ljubosumen je, vendar jaz sem želela več. Več od najine zgodbe.
“Torej se vidiva jutri?” me je vprašal, ko sva prišla v hotelsko predverje. Pokimala sem. Nenazadnje nisem smela zahtevati karkoli od njega. Ne. Preprosto sem morala počakati na njegov korak.
“Ja,” sem pritrdila.
Poslovila sem se od njega. Ko sem bila v zavetju svoje sobe, sem sedla na posteljo. Moram narediti načrt, sem pomislila.
* * *
Nisem videla Iana. Že cel teden.
Bila sem v Franciji. Še nekaj ur in se bomo počasi vrnili v Anglijo, sem pomislila, ko sem spakirala še zadnje stvari. Nato sem se odpravila nazaj na snemanje scene, kjer je Zlobna kraljica zapustila Francijo s svojo novo snaho, Anne Neville. Ne morem reči, da se nisem zabavala. V snemanju sem uživala, čeprav nisem videla Iana ali Maxa. Trpela sem in hkrati uživala v tem, da smo se z ekipo imeli odlično.
Ravno smo posneli zadnji kader, ko mi je zazvonil telefon. James. Globoko sem vdihnila in se javila.
“Sem v Franciji,” sem rekla v telefon.
“Vem. Vendar te nujno potrebujem glede Iana,” je dejal James. Iana? Odmaknila sem se od soigralcev, še vedno v kostumu, in pozorno prisluhnila.
“Glede Iana...?”
“Ja. Imaš prosto nekaj dni in prihaja pote,” je dejal.
“Prosim?” sem osuplo ostrmela.
Kaj pa je sedaj to? Ničesar več nisem razumela.
“Athenais, Ian pride pote,” je nekoliko nestrpno ponovil James. “Uredil sem vama kratek izlet po Angliji in upam, da ga boš izkoristila.”
“Prav,” sem pritrdila, čeprav sem še vedno premlevala zadnje besede. Ob misli na Iana, mi je postalo vroče. Pogrešala sem ga. Vznemirjeno sem prekinila zvezo, nato pa pogledala po svojih soigralcih, ki so veselo odhajali s scene.
Ko sem bila rešena kostuma, sem se napotila iz garderobe. Snemali smo blizu Calaisa, v majhni vasici, ki se mi je nemudoma priljubila, vendar zaradi pomanjkanja časa nikakor nisem uspela si jo ogledati.
“Athenais?” me je nenadoma ustavil znan glas.
Obrnila sem se.
Ian je stal nedaleč od mene, z nasmeškom na obrazu.
____________________________________________________________________________________________________
vabljene k branju mojih zgodbic na wattpadu:
https://www.wattpad.com/user/KatSomerhalder1991
hvala vsem za branje :)
“Ian,” sem zadrhtela.
Stopil je bližje in ... Me objel.
“Nekaj mesecev ne,” je odložil vilico.
“Kakšno serijo boš snemal?” sem tiho vprašala. Bila sem razočarana. Na voljo sem imela premalo časa, da bi ga spletla v svojo mrežo. Pohiteti bom morala, saj svoje obveznosti ne bom uspela preložiti.
“O vampirjih,” je odvrnil. “Precej dobra zgodba.”
“Mhm,” sem tiho zamrmrala.
Bila sem slabe volje. Ian je plačal račun, nato pa sva počasi odšla proti hotelu. V svoji glavi sem premlevala novico in mislila le na to, da imam še mesec in pol časa, da se med nama kaj razvije. Ljubosumen je, vendar jaz sem želela več. Več od najine zgodbe.
“Torej se vidiva jutri?” me je vprašal, ko sva prišla v hotelsko predverje. Pokimala sem. Nenazadnje nisem smela zahtevati karkoli od njega. Ne. Preprosto sem morala počakati na njegov korak.
“Ja,” sem pritrdila.
Poslovila sem se od njega. Ko sem bila v zavetju svoje sobe, sem sedla na posteljo. Moram narediti načrt, sem pomislila.
* * *
Nisem videla Iana. Že cel teden.
Bila sem v Franciji. Še nekaj ur in se bomo počasi vrnili v Anglijo, sem pomislila, ko sem spakirala še zadnje stvari. Nato sem se odpravila nazaj na snemanje scene, kjer je Zlobna kraljica zapustila Francijo s svojo novo snaho, Anne Neville. Ne morem reči, da se nisem zabavala. V snemanju sem uživala, čeprav nisem videla Iana ali Maxa. Trpela sem in hkrati uživala v tem, da smo se z ekipo imeli odlično.
Ravno smo posneli zadnji kader, ko mi je zazvonil telefon. James. Globoko sem vdihnila in se javila.
“Sem v Franciji,” sem rekla v telefon.
“Vem. Vendar te nujno potrebujem glede Iana,” je dejal James. Iana? Odmaknila sem se od soigralcev, še vedno v kostumu, in pozorno prisluhnila.
“Glede Iana...?”
“Ja. Imaš prosto nekaj dni in prihaja pote,” je dejal.
“Prosim?” sem osuplo ostrmela.
Kaj pa je sedaj to? Ničesar več nisem razumela.
“Athenais, Ian pride pote,” je nekoliko nestrpno ponovil James. “Uredil sem vama kratek izlet po Angliji in upam, da ga boš izkoristila.”
“Prav,” sem pritrdila, čeprav sem še vedno premlevala zadnje besede. Ob misli na Iana, mi je postalo vroče. Pogrešala sem ga. Vznemirjeno sem prekinila zvezo, nato pa pogledala po svojih soigralcih, ki so veselo odhajali s scene.
Ko sem bila rešena kostuma, sem se napotila iz garderobe. Snemali smo blizu Calaisa, v majhni vasici, ki se mi je nemudoma priljubila, vendar zaradi pomanjkanja časa nikakor nisem uspela si jo ogledati.
“Athenais?” me je nenadoma ustavil znan glas.
Obrnila sem se.
Ian je stal nedaleč od mene, z nasmeškom na obrazu.
____________________________________________________________________________________________________
vabljene k branju mojih zgodbic na wattpadu:
https://www.wattpad.com/user/KatSomerhalder1991
hvala vsem za branje :)
“Ian,” sem zadrhtela.
Stopil je bližje in ... Me objel.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
omgggg, super zgodba:kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes::kissing_closed_eyes:
samo zakaj je ne nadaljuješ:grey_question:
samo zakaj je ne nadaljuješ:grey_question:
0
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
