Pisalnica
Pogoltnila sem slino.
“James, dobro veš, da se je izogibam,” sem previdno rekla. “Dobiva rento in ji plačujem položnice. Kaj še želi od mene?”
James se je namrščil. Želel mi je že odgovoriti, ko je prišel natakar, da bi pobral najini naročili. Naročila sva pastirsko pito, ki sem jo želela poskusiti, nato pa pogledala Jamesa, ko sva ostala sama. Res mi ni bilo jasno, kaj moja predraga mati spet naklepa.
“Izvedel sem le, da želi več denarja,” je odvrnil James. “Na srečo pa si sedaj na varnem. Loči vaju ocean.”
Grenko sem se nasmehnila.
“Res ne vem, kako bi lahko prišla do več denarja,” sem odvrnila. “Pustila jo bom nekaj časa na miru. Koliko staviš, da me bo kmalu kontaktirala, ko pridem nazaj? Sreča, da jo je oči zapustil, ko sem bila še majhna.”
Spominjala sem se svojega očeta, ki je bil na žalost mrtev. Prometna nesreča v kateri sem jo odnesla brez poškodb. Na srečo. Zaradi njega sem postala danes to, kar sem. Zapustil mi je premoženje, ki ga je upravljal James do moje polnoletnosti. Oče je tudi poskrbel, da sem dobivala vloge v filmih in serijah. Moji mami pa nikakor ni pustil blizu. Dobila je le delček tega, kar imam, vendar pohlep ji je narekoval svoje in želela je vse.
“Kaj pa Ian?” me je vprašal, ko sva prejela hrano.
Vilico sem hitro odložila.
“Kaj je z njim?” sem pogoltnila slino.
“Zdi se mi, da ga ne prenašaš.”
Pomenljivo me je pogledal. Njegov pogled je bil rahlo ocenjujoč, kot da preučuje situacijo in dela načrte.
“Saj ni tako slab,” sem skomignila z rameni. “Ampak... Zdi se mi sebičen, zagledan sam vase in ... Včeraj je pripeljal žensko v svojo sobo. Do jutra nisem imela miru.” James se je zasmejal, jaz pa zavila z očmi. “Ni smešno, James.”
“Vem, ampak ... Mogoče bi ti rabila moškega,” mi je namignil. “Zdi se mi, da te je zbodlo, ker je pripeljal žensko v svojo sobo.”
Pa me je res? Nisem vedela, kaj bi rekla. Je že res, da sta bila glasna, vendar ... Je mogoče, da sem bila na skrivaj ljubosumna?
“Raje ... Ne omenjaj več tega,” sem rekla. “Kaj bova z mojo mamo? Imaš kakšno idejo, James? Ji ponudim denar?”
“Ne,” je hitro odvrnil. “Bi ti priporočal, da zaenkrat ne narediš nič. Kasneje se bova odločila, ko bova poznala njene načrte.”
“Meni je prav,” sem pokimala.
Uro kasneje, ko sem se vračala v sobo, sem obstala pred Ianovi vrati. Čeprav mi je zdrava pamet govorila, da naj grem v svojo sobo in poskušam si izbiti iz glave misel, da sem ljubosumna zaradi Ianovega ropotanja ponoči, sem gledala v zaprta vrata in razmišljala o tem, kako bi bilo, če ... Če bi bila jaz namesto tiste ženske. Mogoče pa ima James prav in ... Bi si morala poiskati nekoga. Čeprav to ne bi smel biti ...
Potrkala sem.
Neumna si, sem se oštela, vendar sedaj je bilo prepozno, da bi se skrila v svojo sobo in ostala na varnem.
Odprl je vrata.
“Naj uganem ... Kosila je konec?” me je vprašal in premeril z modrimi očmi. Pokimala sem. “In sedaj se dolgočasiš?”
“Pravzaprav ... Hm, mislila sem, da bova vadila naprej,” sem se poskusila potegniti ven iz nastale situacije.
“Čez deset minut grem ven,” je odvrnil. “Razen, če svoj zmenek ne odpovem.” Ja, tokrat me je zbodlo ljubosumje. James je imel prav.
Sranje.
“Spet zmenek?” sem zamrmrala. Počasi sem stopila korak naprej, proti njemu. Nisem vedela, kaj me je sploh obsedlo, vendar me je vleklo k njemu kot magnet. “Mar ga res ne moreš odpovedati, Ian?”
Bila sva tako blizu drug drugega, da bi se lahko najine ustnice dotaknile. Čeprav slednjega nisem želela, sem počasi pritisnila ustnice na njegove.
“James, dobro veš, da se je izogibam,” sem previdno rekla. “Dobiva rento in ji plačujem položnice. Kaj še želi od mene?”
James se je namrščil. Želel mi je že odgovoriti, ko je prišel natakar, da bi pobral najini naročili. Naročila sva pastirsko pito, ki sem jo želela poskusiti, nato pa pogledala Jamesa, ko sva ostala sama. Res mi ni bilo jasno, kaj moja predraga mati spet naklepa.
“Izvedel sem le, da želi več denarja,” je odvrnil James. “Na srečo pa si sedaj na varnem. Loči vaju ocean.”
Grenko sem se nasmehnila.
“Res ne vem, kako bi lahko prišla do več denarja,” sem odvrnila. “Pustila jo bom nekaj časa na miru. Koliko staviš, da me bo kmalu kontaktirala, ko pridem nazaj? Sreča, da jo je oči zapustil, ko sem bila še majhna.”
Spominjala sem se svojega očeta, ki je bil na žalost mrtev. Prometna nesreča v kateri sem jo odnesla brez poškodb. Na srečo. Zaradi njega sem postala danes to, kar sem. Zapustil mi je premoženje, ki ga je upravljal James do moje polnoletnosti. Oče je tudi poskrbel, da sem dobivala vloge v filmih in serijah. Moji mami pa nikakor ni pustil blizu. Dobila je le delček tega, kar imam, vendar pohlep ji je narekoval svoje in želela je vse.
“Kaj pa Ian?” me je vprašal, ko sva prejela hrano.
Vilico sem hitro odložila.
“Kaj je z njim?” sem pogoltnila slino.
“Zdi se mi, da ga ne prenašaš.”
Pomenljivo me je pogledal. Njegov pogled je bil rahlo ocenjujoč, kot da preučuje situacijo in dela načrte.
“Saj ni tako slab,” sem skomignila z rameni. “Ampak... Zdi se mi sebičen, zagledan sam vase in ... Včeraj je pripeljal žensko v svojo sobo. Do jutra nisem imela miru.” James se je zasmejal, jaz pa zavila z očmi. “Ni smešno, James.”
“Vem, ampak ... Mogoče bi ti rabila moškega,” mi je namignil. “Zdi se mi, da te je zbodlo, ker je pripeljal žensko v svojo sobo.”
Pa me je res? Nisem vedela, kaj bi rekla. Je že res, da sta bila glasna, vendar ... Je mogoče, da sem bila na skrivaj ljubosumna?
“Raje ... Ne omenjaj več tega,” sem rekla. “Kaj bova z mojo mamo? Imaš kakšno idejo, James? Ji ponudim denar?”
“Ne,” je hitro odvrnil. “Bi ti priporočal, da zaenkrat ne narediš nič. Kasneje se bova odločila, ko bova poznala njene načrte.”
“Meni je prav,” sem pokimala.
Uro kasneje, ko sem se vračala v sobo, sem obstala pred Ianovi vrati. Čeprav mi je zdrava pamet govorila, da naj grem v svojo sobo in poskušam si izbiti iz glave misel, da sem ljubosumna zaradi Ianovega ropotanja ponoči, sem gledala v zaprta vrata in razmišljala o tem, kako bi bilo, če ... Če bi bila jaz namesto tiste ženske. Mogoče pa ima James prav in ... Bi si morala poiskati nekoga. Čeprav to ne bi smel biti ...
Potrkala sem.
Neumna si, sem se oštela, vendar sedaj je bilo prepozno, da bi se skrila v svojo sobo in ostala na varnem.
Odprl je vrata.
“Naj uganem ... Kosila je konec?” me je vprašal in premeril z modrimi očmi. Pokimala sem. “In sedaj se dolgočasiš?”
“Pravzaprav ... Hm, mislila sem, da bova vadila naprej,” sem se poskusila potegniti ven iz nastale situacije.
“Čez deset minut grem ven,” je odvrnil. “Razen, če svoj zmenek ne odpovem.” Ja, tokrat me je zbodlo ljubosumje. James je imel prav.
Sranje.
“Spet zmenek?” sem zamrmrala. Počasi sem stopila korak naprej, proti njemu. Nisem vedela, kaj me je sploh obsedlo, vendar me je vleklo k njemu kot magnet. “Mar ga res ne moreš odpovedati, Ian?”
Bila sva tako blizu drug drugega, da bi se lahko najine ustnice dotaknile. Čeprav slednjega nisem želela, sem počasi pritisnila ustnice na njegove.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
