Njen smeh me je zmrazil in me spomnil na bolečo preteklost. Spomini pred očmi so bili kot resnični. Ona in jaz sva se pred hišo igrali, kot najsrečnejši sestrici na svetu. Potem pride mimo skupina fantov, ki mojo sestro že leta in leta zajebavajo in se norčujejo iz nje. Takrat pa pridejo do nje in ji natrosijo nekaj žaljivk da se razjezi, potem jo pa takšno slikajo in objavijo. Grozno. Ta spomin mi počasi zbledi in se mi pred očmi predvaja nov. Bila je atletska tekma in Nika je tekla na 200 metrov. Jaz sem ji navijala kot njena mlajša sestra ki je ponosna da je njena sestra. Na koncu je bila četrta. Požela je glasen aplavz, a ne za dolgo. En sam glas je preglasil vse vzklike drugih. Obrnila sem se in za samo zagledala tistega fanta s tistim zlovečšim pogledom, ki sem ga večkrat videla kako se spravlja na sestro, ko ni koga v bližini. Grozno. Počasi mi je še ta spomin zbledel izpred oči in ponovno sem se zavedala sedanjosti. "Nika, prosim ne." Sem proseče dejala sestri, ki se mi je počasi bližala. Nasmehnila se mi je, a ne prijazno, nato pa rekla:"Spomni se lastnih besed; *i*Prizadeti ljudje se bodo vedno znašali nad drugimi, saj je bolečina edino, kar poznajo.*i*" Res je. Spomnim se kako sem ji to rekla za prvi šolski dan, ko je ona šla v sedmi in jaz v šesti razred. "Torej veš kaj je bolečina in veš kako boli. Zakaj želiš, da bi to izkusili drugi?" Zresni se in me pogleda naravnost v oči. "Bolečina je edino kar poznam."...
~~~~~~~~~~~~~~~~~~~
Hej usi!
Tukaj je nov del in resnično upam, da vam je všeč. Mam pa eno vprašanje: Kaj si mislite o zgodbi? Vesela bom lajkov in komentarjev, ki mi polepšajo dan.

Lepo se imejte in veliko se smejte,
#S2:upside_down: