Le zakaj ti jasno ni upanje zatreti, ko se znoči?
Bol svoj vzameš s seboj kot da edino je to kar
žali, rani brani mi moj lastni značaj prekriti!

Pričakuješ rož sto, pisem nežnih pohval poln'o
a jaz bila sem le igrača, ki glad poteši, up prilije
duši ugodi! Drugi ljudje vabili so te s vsega
polno mero postavljali se.

A jaz ponuditi ničesar nimam ne le s svojo
mladostjo sramotiti se. Moja mladost še
lepa je a tvoja minula že dolgo kot
hortenzije.
Nisi pisala dolgih vrstic, ki v njih se oko
izgubi nisi počakala me, ko hotela sem
misli ujet.

Razum te je silil v mnoge stvari razum ti
olajšal mnogo je poti. A mene v tvojem
snu več ne bo, spoznala sem kaj življenje
je bilo.

Hvala za branje! :heart: Vesela bi bila kakšne kritike in morebitne pohvale. :blush::point_down: