Pozdravljene moje Pilovke, uživajte v branju.


Beatrice
»No pa sva prišla do vznožja Lednikov« zasoplo rečem Meltixu po treh urah ježe. Skočim s Hrasta in ga privežem ob drevo. Še enkrat zategnem vozel, kot me je učil Gabriel in zapovem Meltixu naj me počaka tukaj. Meltix se zdi na začetku nejevoljen, nato pa se vseeno zlekne pod drevo in me pogleda z modrimi očmi, v glavi se mi prikaže Gabriel, ki me opazuje z enakimi modrimi očmi, potem pa me poljubi. Zavzdihnem. Joj kako si ga želim ob sebi. Z utrujenimi koraki od ježe se počasi odpravim proti vasi, ki sem jo prej videla z hriba. Od daleč se je zdela veliko manjša kot od blizu, pomislim in naštevam stvari, ki jih moram kupiti. Spalno vrečo, hrano in dereze. Med hojo opazujem že uvelo žito, ki nepokošeno še zmeraj raste na polju zraven stare opečnate kmetije. Čudno, da ga še niso poželi, saj je že zima. Zaslišim prediren krik. Hitro se ozrem okoli in na nebu vidim sokola, ki v velikih krogih kroži nad vasjo. Priprem oči in opazim, da ne sam. Po nekaj minutah hoje se dovolj približam vasi, da lahko vidim podrobnosti zgradb. Naoknice so zlomljene in nekatera vrata čudno skrivljena. Rože v loncih so uvele in napis nad pekarno škripa v lahnem vetrcu. Z neprijetnim občutkom zakorakam po glavni ulici in se oziram za stojnicami, ki pa jih ni videti. Nekaj je narobe. Zelo narobe. Približam se cerkvi. Slišim samo odzvanjanje svojih korakov na granitnih kockah in srce mi začne hitreje biti. Tum, tum, tum. V daljavi zalaja pes. Takrat me prešine kaj je narobe. Ljudi ni. Za mano šine senca. Hitro se ozrem nazaj. Prehitro. Takrat me v trebuhu stisne. Nisem si zavarovala hrbta. Nekaj je za mano. Čutim, da je nekaj za mano. Na golem tilniku čutim hladno sapo. Hitro se ozrem nazaj. Nič. Nikogar, niti ene žive duše. Na mestu se obrnem in začnem bežati, ven iz te vasi. Moram priti ven iz te strašne vasi! Takrat na ramenu začutim roko. »Aaa!« zavpijem in se je v paniki poskušam otresti. Gubasta roka mi pokrije usta. »Metka!« krikne nekdo. Iztrgam se prijemu in pred sabo opazim staro ženico brez zob in z iznakaženim obrazom. Šopi sivih las ji štrlijo na vse strani. Vame strmi z blaznimi vodenimi očmi, ki se vrtijo v krogih. »Vse deklice so vzele, vse!« začne kričati in opletati z rokami. Poskušam zbežati a me z jeklenim prijemom uklešči za roko. »Vse so pobrale, tudi tebe Metka, bodo kmalu, prišle bodo nazaj, čeprav se do zdaj nikoli niso spustile tako nizko z Lednikov, prerokba se uresničuje!« kriči naprej. »Pusti me!« kriknem in ji nohte zasadim v roko. Izpusti me in se zasanjano odpravi naprej po cesti. Šele takrat ob zidove opazim naslonjenega mladeniča. Z odsotnim pogledom gleda v nebo, okoli njega brenčijo roji muh. Starka se skloni in ga poljubi na lice, nato pa se odpravi k naslednjemu. Šele takrat opazim, da jih je več. Vsi so različnih starosti in so umrli grozne, krvave smrti. Tisti, ki je to naredil ni prizanesel niti otrokom. Od grozot se mi zvrti, zato počepnem in roke zakopljem v črno zemljo. Trikrat globoko vdihnem. Čim prej moram stran, pomislim in opotekajoč stečem nazaj od koder sem prišla. Mimo nepožetih polj, mimo prazne kmetije, katere vrata so zlomljena. Za njimi vidim samo črnino. Stečem na jaso in pokličem Meltixa, čim prej morava od tod. Pohitim do drevesa, kjer mislim, da sem pustila konja. Panično se ozrem naokoli in vidim vajeti zavezane za drevo. Oddahnem si in stopim do njih in jih nato povlečem. Takrat pa vidim, da so prerezane. En konec je še zmeraj privezan za drevo, drug pa strgan leži na tleh. Panično zakričim. Pred mano švigne senca. To ni res, to ni res! Si ponavljam v glavi. A vem, da je. Za mano je, spet jo čutim. Obrnem se in pričakujem, da tam spet nikogar ne bo. Tokrat sem se zmotila. Za mano stoji ženka. Visoka je vsaj dva metra, nenaravno bleda je in ima snežno bele lase, ki ji segajo do pasu. Na pogled se mi zdi, da je mrtva, a ko se zazre vame s tako hladnimi modrimi očmi, vem , da je še prekleto živa. Iz mojega grla se utrga krik, ki pa ga kaj kmalu zaduši njena roka.


Gabriel
»Noža, sem se že naveličal«
»Ta stvor ploh ne kriči!«
»Poskusi s kladivom.«
»Mrki umiri se no, saj veš, kaj je rekel Diego, ostati mora živ!«
»Ja ja, je že odšel na pot?«
»Mislim, da že zjutraj, zelo se mu mudi.«
»Mertoviški kralj mu ne bo predal posestva preden mu ne pripelje njegove ljube hčere.«
»Haha dobro si rekel, ljube hčere, mislim, da mu je zanjo malo mar.«
»Tako ali tako ga bo Diego kmalu ubil.«
»Tako kmalu pa spet ne, po kronanju.«
V glavi zaslišim krik, in zbudim se iz otopelosti. Nekaj je narobe. To čutim, tako kot čutim tisoče skelečih ran po vsem telesu. Zaječim, več ne morem. Beatrice se je nekaj zgodilo.

Aja pa pls kkšne ideje, kaj mislite, da se bo zgodilo?