Od tistega dne naprej sem se počutila malo bolj sproščeno. Ne veliko… samo toliko, da me ni več stiskalo v trebuhu vsakič, ko sem stopila v razred. Urban je večkrat sedel blizu mene. Včasih samo za minuto, včasih za cel odmor. Nikoli ni rekel nič posebnega, ampak ravno to je bilo dobro. Ni me spraševal neprijetnih stvari, ni me ocenjeval… samo bil je tam.

Lana, Doroteja in Eldina sta hitro opazili, da se z njim več pogovarjam.

“Ti in Urban sta pa kr frenda, a?" me je zafrkavala Lana in se mi nasmehnila.

Jaz sem se delala, da mi je vseeno.
“Ma ne, samo… pogovarjava se,” sem rekla in pogledala v tla, čeprav sem se v sebi malo nasmehnila.

V resnici mi je bilo fino, da je to kdo opazil. Ne zato, ker bi želela pozornost, ampak zato, ker prvič po dolgem času nisem bila samo tista osamljena Tia, ki jo vsi ignorirajo.
A tudi slabi dnevi niso kar izginili.

Včasih sem se zbudila z občutkom, da nikamor ne spadam. Včasih me je kdo v razredu pogledal tako, kot da sem čudna. In včasih sem se sredi odmora spet znašla sama, čeprav sem si obljubila, da se to ne bo več zgodilo.

Tisti dan sem sedela v klopi in se delala, da nekaj pišem po zvezku.

Urban je stopil mimo, potem se je obrnil in me pogledal.
“Ej… vse okej?” je tiho vprašal.

Pogledala sem ga in prvič povedala po resnici:
“Ne vem… včasih mi je tuk čudno bit tukaj.”

Ni se smejal. Ni se delal, da razume. Samo pokimal je.
“In veš kaj? Tudi meni je včasih.”

Usedel se je zraven mene.

In tisti trenutek… ni bilo važno, da je razred glasen, da imajo vsi svoje klape in svoje fore. Važno je bilo samo to, da nisem bila sama.
Da me je nekdo poslušal.
Da je bil nekdo tam.

In nekje čisto na hitro, globoko v meni, se je spet oglasila tista mala iskra — ne premočna, ne kot film… samo topla. Dovolj, da sem si rekla:

“Mogoče pa res ne bo tako slabo. Mogoče je to leto začetek nečesa novega.”