nov del, sicer malo krajši. :)


Kljub temu, da uporabim vso svojo moč, da bi tekel hitro, nisem dovolj hiter, da bi se izognil vsem koreninam, trnju in nepričakovanim luknjam v tleh. Poskušam vijugati med drevesi, a me vsak obrat ogroža, saj se lahko zapletem v grmovje, ki ga zelo težko opazim v meglici, v katero sem prišel. Širi se vse okoli močvirja in proizvaja vonj, ki me nadležno draži v smrčku. S kremplji režem po zemlji, da bi se oprijel tal in s tem postal hitrejši.

Strelov ni več slišati, zaslišim pa Willhemov lajež. Nisem več daleč, a vsak trenutek je lahko odločilen. Poskušam delati velike korake in kar preskočiti vse ovire pod menoj.

Zagledam postavo svojih bratov in sestre in se poženem proti njim. A moja nepremišljenost je bila napaka, saj se s taco zataknem ob trnje, katerega nisem opazil. Vrže me na tla in od sunka hitrosti se zakotalim in nenadoma padem. Pristanem v vodi.

Po trenutku panike pod vodo se dvignem na gladino in začnem udarjati vse okoli sebe ter kar zaplavam bližje bratom. Težje je, kot sem si mislil in ob tace se me začnejo ovijati lepljive rastline, ki se jih ne morem otresti. Z glavo sežem pod vodo in poskusim pregrizniti ovijalke. Z zobmi opletam vse naokoli, a mi ne uspe. Pod vodo odprem oči in zajame me grozen občutek, zato hitro dvignem glavo nazaj na zrak. Stresem glavo in odprem oči, a ne vidim ničesar. Pogledujem povsod, da bi le kaj zagledal. Ampak pred mano ni ničesar, le tema. Če se še tako potrudim, da bi zagledal, me ne pričaka čisto nič. Oslepel sem.

Lajanje Willhema in Rheota je čisto blizu, kar pomeni, da sem priplaval skoraj do njih. Xenon ne slišim in to me straši. Nič se ji ni zgodilo, ne more se ji. Brata sta ob njej. Kljub temu, da nista toliko močna in velika kot jaz, sta dva in skupaj jima lahko uspe vse. Streljanju ne morem pripisati lastnika, a bojim se, da so lovci. Pa ne lovci medvedi, kar sem rekel Xenon. Tisto je bila laž. Lovci kot ljudje.

Ne upam se oglasiti, saj s slepoto ne morem narediti ničesar. Zato le mirno plavam na mestu in se trudim biti neslišen.

»Eliaan!« zaslišim prestrašen klic Rheota. Mogoče me je opazil.

»Kaj počneš v vodi, spravi se ven!« reče Willhem, nato pa spet zaslišim strel. Vse nenadoma utihne.

Komaj si upam dihati. Pojma nimam, kaj se dogaja. Ko bi le vedel. Lahko bi pomagal. Kakšen bedak sem bil, da sem se pustil pasti v močvirje!

S tresočim glasom zalajam, a ne dobim odgovora. Ne sliši se niti korakov ali šumenja. Kot bi vsi otrpnili na mestu. Mogoče pa so. Upam, da so.

Zaslišim renčanje. Pa ne tisto renčanje, ki nekoga opozori, da je v pripravljenosti, da napade, ampak renčanje razjarjenega volka. Smrtonosnega. Pripada pa Rheotu.

Renčanje, nato pa že krempljanje po tleh in trganje mesa. Torej človeka ni več. Dobro. Spet nastopi tišina.

»Rheo?« zakličem in upam, da mi odgovori. A namesto odgovora zaslišim cviljenje in globoko dihanje. Solza mi steče po licu. Zdaj vem, kaj je.

»Prosim,« rečem. »Oslepel sem. Pomagaj mi iz vode, ker mi zmanjkuje moči.« To je res. Noge mi bodo kmalu otrpnile in nesrečno se bom utopil v tem nesrečnem močvirju.

»Will,« reče. Will. Prosim, ne. Tega ne bi preživel.

Postane mi vseeno za oči, ki mi ne prikažejo sveta pred menoj in postane mi vseeno za vse ovijalke, ki me ovijajo okoli nog. Poženem se po vodi in uspe se mi otresti rastlinja. Zaplavam vse do brega in le komaj spležem na trdna tla. Padem, ko se spotaknem ob korenino, a hitro vstanem in povoham zrak. Rheo je pred mano. Willhem tudi.
Sklonim glavo proti tlom in se s smrčkom zaletim v ležečega brata. Zacvilim in ga poližem po obrazu. Glavo sklonim k njegovem telesu in zaslišim utrip srca. Zavoham pa tudi veliko krvi.

»Živ je?«

Glavo usmerim tja, kjer mislim, da je Rheo. »Ja, utrip srca slišim,« rečem. »A zakaj se ne premakne?«

»V hrbtu ima nekaj. Nekaj …«

»Kaj?«

»Izgleda kot zelo majhna puščica z zelo tanko in ostro konico,« reče zmedeno.

»Mogoče ga je le uspavalo za nekaj časa. Zagotovo ga ni ubilo. Ne more ga. Zbudil se bo. Vem, da se bo,« rečem zelo hitro in začnem vohati, da bi ujel vonj sestre. »Kje je Xenon?« Ni odgovora.

»Kje je Xenon?!« ponovim in jezno zalajam. »Če mi zdaj ne poveš, kje je moja sestra…«

»N-ne vem,« me prekine. »Izginila je. Prisežem, da je bila še pred trenutkom tu.« Zaslišim, kako se začne pomikati stran od mene.

Umirim dihanje, a v sebi čutim neskončno jezo in strah. »Koliko ljudi je bilo?«

»Le en. Ta je ustrelil Willhema. Zdaj je mrtev,« odvrne in njegov glas postane vedno tišji.

»Kaj?« vzkliknem. »Je kaj naredil Xenon?«

»N-ne vem. Ni je ustrelil. M-mislim … mislim, da je pobegnila.« Žalostno zacvili.

»Pobegnila?! In si jo pustil iti?!« zakričim in skočim naprej. Brata začutim tik pred smrčkom.

»Moram sem … zaščititi Willa…« počasi reče s tresočim glasom.

Kratko zarenčim. »Saj se zavedaš, da sem oslepel in je ne morem iti iskat?« rečem počasi.

»Os-oslepel?« skoraj zajoka.

»Nehaj ponavljati za mano in biti reva. Ja, oslepel sem. In ti, namesto da bi mi pomagal iz močvirja ali šel iskat sestro, si le cvilil in klical spečega brata kot da se bo od tega zbudil.«

»Oprosti,« reče čez nekaj trenutkov tišine. Tudi jaz utihnem in zaprem oči. Prav nič drugače ni, če jih imam odprte ali zaprte. Le tema. Ponovno jih odprem in sklonim glavo. Spustim drobno solzo, da pade na tla. Počutim se tako neodgovornega. Kaj sem vendar storil? Pustil sem jo, da mi je pobegnila in se spravila v nevarnost.

Začutim, kako me brat poliže po čelu. Tudi sam komaj zadržuje jok, a mu uspe bolje kot meni. Trdoživejši je od mene. Ne bo pustil solzam, da ga prevzamejo. Ne bodo pomagale. Le poslabšale bodo trenutek. Ne bo se pustil tako končati, kar se je zgodilo. Jaz pa.