2. poglavje

»Odpri oči.«

Odprem, a vidim le temo.

»Zdaj jih zapri.« Ni razlike.

Ležim na bregu močvirja in poslušam. Okoli mene je šumenje gozda, brbotanje močvirja, šelestenje ptic, dihanje vetra, oddaljeno kapljanje dežnih kapelj. Nadležen vonj močvirske vode se v meglicah širi vsepovsod. »Ne bo šlo,« rečem in zavzdihnem.

»Ne moreš biti večno slep,« reče Rheo. »Samo voda iz močvirja je. Ne more škoditi.«

»Meni je.« Kljub temu, da ne vidim, imam pokončno dvignjeno glavo in poskušam zreti v brata.

»Zagotovo ne bo več dolgo. Mora nehati.« V njegovem glasu se da zaznati strah. Verjamem, da mu ni lahko. Vem, da ni le on kriv, da je Xenon pobegnila in to mu želim povedati, a ne najdem besed. Ne sme imeti občutka krivde. Zdaj je on postal odgovornejši brat. Moral bo skrbeti zame, ki se nisem sposoben hitro premikati. In dokler se Willhem ne zbudi, je najstarejši.

»Misliš, da obstaja zdravilo?« vprašam, čeprav v to ne verjamem. Tudi če bi obstajalo, ga ne bi mogli dobiti v tem gozdu.

»Zagotovo,« hitro odgovori. Dober je kot starejši brat. Ampak ne bo me tako lahko prepričal. Enostavno izgubil sem upanje. »Grem stavit, da vamlazyra pozna rešitev za to bolezen.«

Ko to slišim, me stisne v srcu. V tem trenutku si res ne želim srečati staršev. Ob vsem, kar se je zgodilo, sem kar pozabil nanje. Dokler ne dobimo Xenon nazaj, se ne mislim soočiti z njimi. Ubili bi me. Ne zares, ampak nastradal bi tako jaz kot moja brata. »Ne vem, če je varno iti nazaj.«

»Zakaj ne?«

»Dolga pot je in nikamor ne grem, dokler ne najdemo sestre.«

»Tudi Will se mora zbuditi.«

»Ja.« Glede Willa nimam tako velikih skrbi. Vamlazar mi je pripovedoval o lovcih in njihovem orožju. Rekel je, da če ti srce po strelu še bije in dihaš kot bi spal, potem je to le uspavalna puščica. Nekaj takega. Willhem se bo zbudil.

»Kaj bova? Ne moreva le posedati tukaj in čakati, da se še kaj zgodi.«

Prikimam in sklonim glavo. V mislim si dajem spodbudo, da bom preživel brez pogleda na svet. »Ti si trenutno edini, ki lahko vodiš. Tudi starejši si. Povej, kaj naredimo.«

Rheo zavzdihne. Nikoli se mi ni zdel bolj zrel od mene, takšen, da bi se postavil v dobrega vodjo. Ampak verjamem vanj. »Poskusiva ga zbuditi,« reče po nekaj sekundah tišine.

»Mislim, da uspavalo ne deluje tako …« rečem in dvignem glavo. »In tudi, kako bi ga zbudila?«

»Ne vem.« Njegov glas obupa me spravlja ob živce. »Če bi bilo tu kaj vode, ki ne bi bila močvirje, bi mu lahko dala piti ali ga polila.«

Ideja je dobra. »Na poti do jase sva s Xenon prečkala potok. Čist je, saj sva iz njega pila.«

»Je daleč stran?«

»Ne, a morala bova nazaj na drugo stran močvirja.«

Slišim, kako Rheo vstane. Naredi nekaj korakov stran od mene, a se nato ustavi in že ga čutim tik pred mano. Čakam, da bi kaj rekel, a ne izpusti glasu. Spet vstane in ponovi svoj mini sprehod. To ponovi nekajkrat, dokler ga ne slišim leči ob mene. Srečo ima, da sem dovolj potrpežljiv, da se ne razjezim. Ampak vem, kakšna oseba je. Dobro bo premislil in se odločil za to, kar je prav.

»Res mi ne postaja jasno, kako bom pazil nate in hkrati nesel Willa,« reče in tokrat brez negotovosti.

»Jaz ga bom nesel.«

»Ne!« skoraj zakriči. Njegov nenaden krik me prestraši. Zakaj ne bi mogel nesti Willhema? Največji in najmočnejši sem. »Mislim,« počasi nadaljuje, »ne zdi se mi varno, da bi ga ti nesel. Težje boš hodil.«

Privzdignem obrv, ampak pokimam. Kakor želi. »Prav.«

»Greva torej do potoka.« Vstane, jaz pa poslušam njegove premike. Po nekaj trenutkih sopihanja in šumenja suhih listov na tleh vstanem tudi sam, ampak po Rheovem opozorilu stojim na mestu. Šele, ko se me s telesom nežno dotakne po boku, skupaj stopiva ob bregu močvirja. Čutim rahel strah, da bi stopil v luknje, ki sem jih videl na poti sem. Čutim hrepenenje, da bi stekel po gozdu in bil pri potoku že v parih minutah. Čutim vonj močvirja v smrčku, ki me razjezi. Ampak čutim tudi vedno večjo paniko. Ko le pomislim, da morda ne bo rešitve. Ko le pomislim, da bi tako preživel preostanek življenja. Ko pomislim, da nikoli ne bi več videl lepot, ki sem se jih lahko nagledoval vsak dan. Pa tudi če so to le Rheove bleščeče oči ali rdeče gozdne jagode na zelenih grmičkih.

»Eliaan.« Vstaviva se. Glavo obrnem k bratu.
»Mislim, da smo ujeti.«

Pogledam naokoli, da bi videl, kaj misli s tem. Oh, pozabil sem. Ne bom videl. »Kako to misliš?«

»Si prepričan, da si šel vso pot ob vodi?«

»Ja. Kje sva zdaj?«

Počakam, da premisli, nato pa reče: »Vse je videti enako. Ampak sredi močvirja je drevo in to prvo do zdaj.«

Pomislim, ampak mi ne pride v poštev, kar je rekel. Drevo? Sredi močvirja? Mimo njega nisem šel. Ali pa le nisem opazil. Nekaj dreves je bilo zelo blizu vode in skoraj v njej, a nobeno ni bilo sredi močvirja.

»Čakaj,« hitro reče in slišim, kako se obrne. »Ne, zmotil sem se. Za nama jih je že bilo nekaj. In oh, pred nama jih je tudi. In na najini levi …« Utihne.

Glas močvirske vode postane glasnejši. Ampak ne slišim le nežnih zvokov mehurjev, ki nastanejo na vodni gladini. Kar slišim, je premikanje vode. A kako?

»Močvirje,« nestrpno reče. »Veča se. Vse okoli naju.«

»Iti morava.« Stopim nekaj korakov nazaj.

»Ne! Ne premikaj se!« Ustavim se. »Uh, tudi za nama je.«

»Za nama? Kaj je za nama?«

»Voda.« Glas se mu začne rahlo tresti. Pride čisto do mene, da lahko čutim njegov kožuh ob mojem. »Močvirje se širi iz vseh strani. Pred nama, za nama in celo na najini levi.«

Tako si želim, da bi vse skupaj videl, da kar malo zarenčim. Kako se naj rešiva iz situacije, če je le en sposoben?

»Ni izhoda. Ujeta sva.« Brbotanje je vedno bliže.

»Mora biti izhod. Stran od tu morava, drugače se bova utopila.«

»Saj znava plavati, le pogledati ne smeva vanjo.«

Le ob misli, da bi spet stopil v mrzlo in lepljivo močvirsko vodo, me strese. »Ne bom šel v vodo. In ne pozabi na Willa.«

Lahko le poslušava, kako se voda približuje in le čakava, da naju bo potegnila vase. Ampak tega ne mislim dopustiti tako zlahka.