Odprem oči. Pričakujem, da je že jutro, a v jami vlada popolna tema. Ko dobro pogledam, zagledam majcene kresničke, ki se lovijo. Prizor me zabava, zato vstanem. V trenutku, ko vstanem, opazim, da *i* vamlazyre *i* ni ob nami. Spal sem ob svojih bratcih in sestrici, spomin pa se, da je *i* vamlazyra *i* legla ob nas. A enostavno je ne vidim. *i* Tema je, ti bedak, *i* me spomni glasek v glavi. A problem je, da v zraku ne najdem njenega vonja.
»*i* Vamy? *i*« dahnem, a ne dobim odziva. Ponavljam njeno ime, ampak nihče mi ne vrne glasu. Willmond se obrne na bok, še vedno spi. Slišim tiho dihanje Xenon in komaj slišno smrčanje Rheoja. *i* Vamlazar *i* leži na drugem koncu bivališča in ne mislim ga zbuditi.
*i* Uporabi nos! *i* me spomne glasek. Ne vem, kaj je narobe z mano. Vsi volkovi, ki jih poznam – torej moja družina – znajo vohati sami od sebe. Mene pa mora nekdo nenehno spominjati. Začnem vohljati po tleh jame in v trenutku zaznam *i* vamlazyrin *i* vonj. Smrček prislonim na tla in se močno osredotočim. Sledim vonju, a ta me pelje do izhoda jame. Kaj sem pa drugega pričakoval?
Dvignem glavo in se ozrem proti tropu. Jih naj zbudim? *i* Vamlazar *i* bi hitro ukrepal, a pustil bi me tu. Morda bi bil še jezen, da jih nisem prej zbudil. Willmon ali Rheo? Ne bi razumela, kaj želim od njiju, bila bi pa tudi preglasna. Spomnim se na Xenon. Sicer je najmlajša, a kaj to pomeni v tem trenutku?
Po tiho stopim do njenega spečega telesa in jo nežno dregnem v smrček. Odmakne glavo in se ne zmeni za dotik.
»Xenon!« šepnem kar se da tiho in prebudi se. Zagodrnja nekaj v smislu 'pusti me'. Z nosom jo močneje dregnem v glavo in poližem po čelu. Zdi se mi, da se zahihita, ali pa le kihne. Dvigne glavo in me pogleda s svojimi temnimi očmi.
»Kaj je, Eli?« Komaj ji uspe ostati budna, saj ji oči vleče skupaj. Sklonim se k njej in za to se moram precej skloniti. Od nje sem namreč osupljivo večji. S taco ji vzdignem glavico, da se najina pogleda srečata.
»*i* Vamy *i* ni!« poskusim reči čim tišje, a moj glas odmeva po jami.
»Prav,« odvrne in se v trenutku vstane. Začudim se ob njeni umirjenosti, saj bi sam zelo paničaril. Ona pa le vstane in z glavo pomigne proti izhodu. Njen gib mi pravi, naj se odpravim za njo.
Ko stopam mimo *i* vamlazarja, *i* skušam ostati neslišen in neopazen. Moj črn kožuh mi pri tem zelo koristi, a se zaradi svoje velikosti ne morem tihotapiti tako kot Xenon. Ko pridem do nje, me presenečeno pogleda. »Velik si kot *i* vam! *i*« šepne in njen pogled skače od mene, pa proti spečemu *i* vamlazarju. *i*
Tudi sam sem opazil svojo nenavadno velikost. In res sem po višini že skoraj dosegel *i* vamlazarja. *i* To je še ena malenkost, ki me pripelje do misli, da ne spadam k njim.
Stresem z glavo, da se bi znebil nadležnega občutka, nato pa opazim, da je Xenon že šla. V temi se zasvetijo njene oči in nepotrpežljivo se oblizne. »Pridi že!« me spodbudi in pohitim k njej.
Ko stopiva v čar gozda, se skoraj zaleti v drevo. »Ne morem tako hitro,« potarna. »Sicer lahko izvohava *i* vamy, *i* a pretemno je. Nič ne bova videla.«
Začudeno jo pogledam. »Saj volkovi odlično vidimo v temi,« ji razložim. Ona le bolšči v moje oči v barvi mlake. Zdi se, da jo moje besede le zabavajo. »Če ti tako misliš,« odgovori in se previdneje odpravi naprej.
Smrček se ji vleče po tleh, ko išče *i* vamlazyrin *i* vonj. Poskušam jo posnemati, a misli se mi odkradejo drugam. Kaj je mislila s tem, kar je rekla? Sam v temi vidim odlično. Oči se mi lažje prilagodijo pomirjujoči, sicer strašljivi temi, kot močni svetlobi jasnega dne. Je pri njej drugače?
»Ali res ne vidiš v temi?« jo nenadoma vprašam. Sestrica pa takoj odgovori: »Seveda ne. Volkovi nismo najbolj gozdne živali, je rekla *i* vamy. *i* Lažje lovimo podnevi, ponoči pa spimo. Nismo nočne živali, kot na primer sove in hissaki. Oni lovijo ponoči, spijo pa čez dan in njihove lastnosti so povsem drugačne od naših...«
Xenon mi nekaj govori, a je ne poslušam več. Oprezam naokoli, če bi zagledal *i* vamlazyro *i* in v srcu upam, da je živa. Zakaj pa ne bi bila? Mogoče pa imam le jaz zoprn občutek.
Od jame sva že precej oddaljena. »Sva že bližje vonju?« vprašam sestro, ki je do zdaj še vedno razlagala. Nejevoljno me pogleda, ker sem jo zmotil. Nato zavzdihne. »Vonj je povsod enak. Le slediva mu. Ampak zagotovo sva že bližje kraju, kjer je *i* vamy. *i*«
Nenaden zvok mi glavo vrže pokonci, da našpičim ušesa. Tudi Xenon nekaj zasliši in smrček ji po zraku išče vonjave. Po gozdu se spet razvalovi glasen lajež. A ne kar en lajež. Prvega ne morem pripisati živali, ki jo poznam, a drugi je vsekakor volčji. In neverjetno znan...
»*i* Vamy! *i*« Xenon zatuli, kakor je nisem še nikdar slišal. Požene se v tek. Noge me kar same popeljejo v skok, ki se nadaljuje v pravi volčji tek. Sestrico prehitim z noro hitrostjo in jo pustim za sabo.
Tace mi udarjajo ob tla, da listje pod mano leti v vse smeri. Dolga in košata dlaka se mi mrši v vetru. Odprem gobec in zatulim napadalni krik, ki odmeva po vsem gozdu. Tečem v velikanskih skokih, ki vedno bolj pospešujejo moje gibanje.
Sunkovito se ustavim, ko zagledam krvav prizor.