2.
Z mojo novo ekipo stojimo pred velikimi vrati našega mesta. Za njimi je temačen gozd poln nepredvidljivih stvari. Za gozdom se razprostira velika planota polna prijaznih hišk in prijaznih prebivalcev. Še noben ni bil tam. Noben še nikoli ni odšel v gozd za trdnimi vrati Earyja. Na Prijazno planoto ti seže pogled le, če splezaš na streho Glavne hiše. To v bistvu ni dovoljeno, a jaz sem bila tam že nešteto krat. In ponoči, in podnevi.
Za planoto pa spet gozd, še bolj grozljiv kot ta v katerega smo ravnokar namenjeni. Ta je poln neprehodnih in poraslih poti, poln temačnih kotičkov in še bolj poln pošasti. Ko se drugi gozd konča, vidiš pekel. No ni ravno pod zemljo, tako da bi lahko rekli Pekel nad zemljo. Tam mrgoli vseh vrst pošasti in spak. A za pekel na drugi strani Temačnega gozda sem slišala le v mitih o Dralonu, največjemu junaku vseh junakov.
Pekel nad zemljo očitno zares obstaja, saj mora naša mala skupinica živa priti do tja, ukrasti diamantni prstan in se živa vrniti v Eary. Ja, če mene vprašaš je to nemogoča naloga, a kaj moreš. Če si izbran nimaš izbire. Si pač izbran in zato moraš svoje življenje žrtvovati za druge. Pravično, ne?

"Miray! Si še z nami?" nenadoma zaslišim glas zraven mene. Ozrem se in zagledam dekle, dedinjo iz Wayesa. Globoko se ji priklonim. Čast elementa zemlje, je kakor čast kralja. Zemlja je ustvarila vse elemente. Ustvarila je potoke, reke, jezera, morja, oceane... Predstavnike vode. In veter, vreme, neurja... Predstavnike zraka. In ogenj, ki nas vedno tako lepo pogreje, ko gori v kaminu. Moj element. Zemljin element je ustvaril vse.
"Ne rabiš se mi klanjati," mi reče in zasačim se, da sem še vedno v priklonu. Hitro se dvignem. "Sem Alaysa. Dedinja zemlje, to očitno že veš. Ampak zberi se. Pred nami je smrtonosna naloga!" Še vedno kot nora buljim vanjo. Ampak dovolj ima, saj to pokaže s spretnim in grobim prijemom moje roke. Zdrznem se. "Zberi se, Miray," reče z ledenim glasom. Naglo prikimam. Takoj ugotovim, da si nje ne želim za sovražnico.
Župan nam plaho odpre vrata in izjeclja: "P-p-pojdite," nas potisne skoznje in jih s truščem zapre. Sadaj ni več poti nazaj. Lahko gremo samo naprej. In Alaysa to brez omahovanja naredi.
Pogumno stopim za njo, a takoj opazim, da to naredita tudi druga dva. Nisem pričakovala, da bodo tako pogumni, vedela pa sem, da strahopetni ne bodo.
Preden stopim na gozdna tla prekrita z pisanimi listi, se ozrem nazaj proti velikim vratom Earyja. Nad mestom se vzpenja Glavna hiša, moj najljubši kraj v tem mestecu.


~
Hej!
Drugi del moje zgodbe je tu! Hvala vam za tako lepe komantarje na prejšnji del! <3
Še naprej uživajte na polno!
Alena