Živjo!
Tukaj nova zgodba. Upam da jo bo kdo bral, saj se mi drugače ne bo dalo nadaljevati.

Planila sem pokonci. Bila sem čisto prepotena. Pogledala sem na uro. Petnajst čez osem! Ne bo mi uspelo priti tako hitro v šolo. Odgrnila sem se, zgrabila torbo in se čisto tiho, po prstih splazila po stopnicah dol. Upala sem, da je šel očka že v službo, a motila sem se. Iz oči so se mi vlile solze. Sploh nisem vedela zakaj. Bila sem jezna na svoje telo. Vedno ob nepravem času. Uspelo mi je priti že čisto do vrat, ko sem se nečesa spomnila. na mizi sem pozabila pisemce za valentinovo. Samo še tega se mi je manjkalo! Ko oče ni gledal, sem hitro odvrgla torbo in stekla gor. Vzela sem pisemce in odšla skozi vrata. Res sem imela srečo. nato sem stekla po pločniku do šole. Tako se mi je mudilo, da sploh nisem opazila da je nenavadno da sem kar že oblečena in da imam torbo že pripravljeno.
Vsa zadihana sem se ustavila pred šolo. Takrat pa sem zagledala v bližini KIOSK. Prvič sem ga videla in ne spomnim se da bi na tem mestu kaj gradili. Takrat pa sem dobila noro idejo in stekla sem do Kioska. Prodajalko sem prosila za PIL. Z nalepkami v Pilu, bom lahko okrasila svoje pisemce. Gospa me je le začudeno pogledala. Potem se je zahahljala.
"Dragica, kaj pa sploh je PIL? Gotovo se šališ! Si mislila Pionirski list?"
"Pionirski list?" sem začudeno ponovila.
"Seveda!"
Gospa se mi je zdela čudna, zato sem odšla stran. Ja, ja. Saj vem da je to zelo nevljudno ampak...
Nenadoma sem opazila kako so vsi ljudje nemoderno oblečeni. Zdelo se je, kot da bi se vsi pripravljali na maškare.
Takrat pa sem razumela kaj je narobe. No vsaj zdelo se mi je da vem. A kljub temu sem se zavedla da je zdaj ura gotovo že 20 čez osem in raje sem stekla do šole. No, vsaj mislila sem da sem stekla do šole. Zdaj je bilo tam veliko gradbišče. Presenečeno sem se ustavila. Dolgo časa sem se potikala naokoli in verjetno bi tam ostala še kaj več kot eno uro, a sem se zaletela v nekega delavca. Pregnal me je iz območja grajenja. Na poti nazaj sem srečala nekega gospoda. Vprašala sem ga kaj gradijo. On me je pogledal (verjetno me je pogledal, a nisem vedela saj je imela globoko na oči poveznjen klobuk), in rekel da gradijo šolo.Ko je odhajal sem vedela da se smeji. Očitno so vsi v mestu že slišali za novico da se na tem mestu gradi šola. Bila sem čisto izgubljena. tekala sem okoli kot nora in nenadoma sem se zaletela v fanta, ki je bil star približno toliko kot jaz. V roki je držel sladoled, a ga je, ko sem se vanj zaletela izpusti, zato je pristal na tleh. Fantu sem se hitro opravičila in mu kupila novega. Očitno je ta mladostnik vedel da sem čisto izgubljena in živčna. Začel je pogovor in hitro sem vsilila svoje vprašanje.
"Katero leto je?" sem ga živčno vprašala. On se je namrščil in me pogledal kot da sem nora.
" Neveš? No prav. Povedal ti bom,"

No to je 1. del!
Za lajk in komentar bi bila zelo vesela!
Lp
Lichy