Heej!!
Novi del bi moral priti že v soboto, a sem pisala na računalniku in potem pozabila shraniti:frowning2:.
Tokrat bo malo kratek ker nimam veliko časa.:no_mouth:
Vesepa bi bila lajka:heart: in komentarja:envelope:!

" Je leto 1990. Oprosti, ampak številke mi ne gredo najbolje od rok." Je zavzdihnil. Prikimala sem. Tak odgovor sem pričakovala. Takrat pa sem dobila občutek, da bi mu morala povedati kaj se je zgodilo.
" Kako ti je ime?" sem ga vprašala.
" Luke. Tebi?" mi je odgovoril.
" Tea"
Potem sem mu povedala vso zgodbo. Na kuncu je molče razmišljal. Tudi jaz sem imela čas za podroben razmislek. Takrat pa sem se vprašala. Kaj sploh on počne tukaj? Moral bi biti v šoli! Kaj pa če je morda, khm... čuden človek?
Začela sem se umikati, dokler nisem bila že na koncu klopi na kateri sva sedela. Zajavkala sem, saj sem se nevarno zamajala. Luke je pogledal proti meni in mi podal roko, da ne bi padla. Vse svoje misli sem morala usmeriti v to, da se roke ne bi oprijela. Zato sem telebnila na tla.
" Hej!" je rekel Luke in začel vstajati. Tudi jaz sem vstala, nato pa se kot blisk pognala proti gradbišču. V glavi nisme imela nobenega načrta. Bom pač tekla, dokler se ne bo utrudil. V krosih sem bila vedno prva, pa tudi tekla bi morda lahko cel dan če bi kje dobila še plastenko vode. Tipičen desetletnik se hitro utrudi kajne? Ustavila sem se za bagrom in malo zadihala. Takrat pa je mimo mene kakor blisk hitro stekel Luke. Nisem mogla verjeti svojim očem. Hitro sem skočila za grm, a bilo je prepozno. On sam je ravno tisti trenutek pogledal proti meni. Mislim grm. Dobesedno. Začel je hoditi proti meni, medtem pa je kričal moje ime in kaj sem vendar mislila. Glas mi je bil znan. Seveda je bil Lukov. Skočila sem izza grma in že hotela steči, ko me je ustavil jekleni prijem. Začela sem brcati in mahati okoli. Prijem je zato malo popustil, a še vedno se je kakor kip držal moje majice. Začela sem kričati, a mi je neznana roka v usta potisnila jabolko. A ta roka ni bila Lukova. Bila je odrasla. Luke je kot vrečka vsiel z druge roke. Očitno je bilo, da ta gospod nima dveh rok. Če temu lahko rečemo gospod. Zaradi prijema se sploh nisem mogla ozreti navzgor. Takrat pa se je iz gozda, ki je bil ob gradbišču zaslišal še en glas. Bil je ženski.
" Takoj ju odvrzi, ti ogaben stvor!"
Je rekel glas iz goščave in takrat je iz gozda pritekla mlada deklica. V roki je imela nož. Imela je belo obleko in svetlo roze lase. Glas nad mano se je robato zasmejal.

No, to je to!:blush:
Upam da vam je všeč! Potrudila se bom da bom bolj pogosto pisala.:grimacing: V ponedeljek pa zagotovo ne bo bilo novega dela, saj imam veliko krožkov.:neutral_face:
Lp
Lichy:upside_down: