Zagotovo haluciniram. Nič od tega se ni zares zgodilo, sem sama pri sebi razmišljala. Smo sanjam. Preveč sem utrujena. Morsko bolezen imam. V nekem trenutku se je od nekod prikradel vonj. Sladek vonj pipe, ki jo kadijo starci v barih. Oboževala sem ta vonj. Ni bilo boljšega. Bil je podoben ogromno rečem. Tabornemu ognju, sveči ko jo upihneš…po nekaj minutah pa me je v prsih zbodlo. Ne, vedela sem, da ni bilo srce. Bila so pljuča. Začela sem kašljati. Šlo mi je že na bruhanje in v dnevni sobi je nekaj pokljalo. Ogenj! Moj vid je bil zamegljen. Na sredini tal sem videla le tisti oranžni trak, ki se je počasi razblinjal. Postala sem panična. Poskusila sem zakričati a ni šlo. V glavi sta mi govorila dva glaska. Prvi, ki je bil glasnejši in je kričal. »Takoj ven is sobe! Najdi gasilni aparat! Beži!!« Drugi pa je bil tišji a bolj razločen:
»Pomiri se. Le tako bodo plameni šli stran.« Nisem mu verjela, zato sem izbrala prvega. V mojih pljučih je bilo ogromno dima in mislila sem, da bom bruhala. Stekla sem proti vhodnim vratom a so bila že v plamenih. V sobi ni bilo nobenega gasilnega aparata. Ko bi se lahko odločila za drugi glas je bilo prepozno. Stemnilo se mi je pred očmi in zgrudila sem se na tla. Spomini na ta dan so megleni a se spomnim, da so se plameni v trenutku pogasili. Škropilniki so začeli prepozno škropiti in alarmi so začeli zvoniti. Spomnim se le še kako so reševalci prišli ter našli moje mokro telo.
~()~
Odprla sem oči. A to ni bila realnost. Sedela sem v avtomobilu. Zagledala sem temnolaso punčko v Elsini obleki, ki je pela Let it go. Ugotovila sem, da sem to jaz. Spredaj sta sedela moja starša. Bila sta utrujena in mami si je z malo Rose mrmrala pesem. Kmalu sem se zavedala kaj se dogaja, kje smo in katero leto je. Moj četrti rojstni dan. V kino smo šli gledat Frozen. Ne! Tega dogodka ne moram doživeti še enkrat. Preveč bolečin, spominov in pretočenih solz je šlo za to, da bi morala še enkrat dobiti te travme. Nikomur razen Lani nisem opisala tega dogodka, hkrati pa so o njem vsi vedeli. Hotela sem se zbuditi a se nisem znala. Naenkrat je mala Rose zaspala. Vedela sem, da prihaja ta trenutek. Slišala sem razbijanje pločevine in oken. Mala Rose je zletela skoraj deset metrov od avta, jaz pa z njo. Elsina obleka je postala krvavo rdeča. Moje čelo je bilo razmesarjeno in koža je visela od njega. Morala sem rešiti očija, kljub temu mojemu zavedanju, da so to le sanje. Bila sem blizu katastrofi, ki sem jo videla le na fotografijah. Razbit avto in tovornjak. Za razbitim steklom našega družinskega avta sem videla očija. Še je dihal in zenice so se mu premikale. A postajala sem vse bolj počasna in ko sem bila tako blizu se nisem morala več premakniti. Pred mojimi očmi je umrl.
»Pomiri se. Le tako bodo plameni šli stran.« Nisem mu verjela, zato sem izbrala prvega. V mojih pljučih je bilo ogromno dima in mislila sem, da bom bruhala. Stekla sem proti vhodnim vratom a so bila že v plamenih. V sobi ni bilo nobenega gasilnega aparata. Ko bi se lahko odločila za drugi glas je bilo prepozno. Stemnilo se mi je pred očmi in zgrudila sem se na tla. Spomini na ta dan so megleni a se spomnim, da so se plameni v trenutku pogasili. Škropilniki so začeli prepozno škropiti in alarmi so začeli zvoniti. Spomnim se le še kako so reševalci prišli ter našli moje mokro telo.
~()~
Odprla sem oči. A to ni bila realnost. Sedela sem v avtomobilu. Zagledala sem temnolaso punčko v Elsini obleki, ki je pela Let it go. Ugotovila sem, da sem to jaz. Spredaj sta sedela moja starša. Bila sta utrujena in mami si je z malo Rose mrmrala pesem. Kmalu sem se zavedala kaj se dogaja, kje smo in katero leto je. Moj četrti rojstni dan. V kino smo šli gledat Frozen. Ne! Tega dogodka ne moram doživeti še enkrat. Preveč bolečin, spominov in pretočenih solz je šlo za to, da bi morala še enkrat dobiti te travme. Nikomur razen Lani nisem opisala tega dogodka, hkrati pa so o njem vsi vedeli. Hotela sem se zbuditi a se nisem znala. Naenkrat je mala Rose zaspala. Vedela sem, da prihaja ta trenutek. Slišala sem razbijanje pločevine in oken. Mala Rose je zletela skoraj deset metrov od avta, jaz pa z njo. Elsina obleka je postala krvavo rdeča. Moje čelo je bilo razmesarjeno in koža je visela od njega. Morala sem rešiti očija, kljub temu mojemu zavedanju, da so to le sanje. Bila sem blizu katastrofi, ki sem jo videla le na fotografijah. Razbit avto in tovornjak. Za razbitim steklom našega družinskega avta sem videla očija. Še je dihal in zenice so se mu premikale. A postajala sem vse bolj počasna in ko sem bila tako blizu se nisem morala več premakniti. Pred mojimi očmi je umrl.
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
wow! to so edine besede ki jih spravim iz sebe.
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Omojbog, to je tako zelo žalostno in kar malo strašno!!!:scream::fearful::disappointed_relieved::cry::sob:
Vidim da ful dobro pišeš zgodbe in imaš zelo velik talent :heart::heart::heart:se strinjam z Gamer2.0, ta zgodba je WOW!!!
Lp
Fantasy_ girl
Vidim da ful dobro pišeš zgodbe in imaš zelo velik talent :heart::heart::heart:se strinjam z Gamer2.0, ta zgodba je WOW!!!
Lp
Fantasy_ girl
0
Moj odgovor:
Tezavica
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Mala tezavica
Okejjj...to je tak cudno ampak jaz se torej pod pazduhami brijem tak na 2 dni. In pol se mi vedno nardijo kot neki rdeci izpuscaji. Nvm kaj naj nardim. Ma kdo kako idejo?
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(177)
Srednje.
(130)
Ni mi všeč.
(35)
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Zadnji odgovori
.............le, da je mrož malce bolj prijazen ...
kaj da hel je toooooooo :joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::joy::rofl::rofl::rof