V trenutku sem se zbudila. No, ne vem če je bilo zares v trenutku. Sanje so zame čudna uganka. Poleg mene so bili neki ljudje.
» Zbudila se je! Zbudila se je!« so vpili drug čez drugega.
»Otroci! V bolnici smo!« je otroke opozoril glas podoben glasu moje razredničarke Ga. Hoops. Nekaj sekund kasneje pa sem zaslišala znani glas in takoj sem vedela, kdo je:
»Roseeeee! Kaj se je zgodilo s tabo?!« je vpila Lana in me objela okoli vratu. Komaj sem dihala in začela sem hlastati za zrakom. To je prezrla in me kar naprej objemala.
»Končno se boš vrnila v dom! Brez tebe je vse tako prazno! V komi si bila skoraj en teden. Očitno je tvoje življenje odvisno od bolnišnice!« je rekla in se začela smejati. Vem, da je to bila le šala a so dogodki preveč boleči, da bi se o njih lahko šalila. Otresla sem se je in končno zadihala. Tam je bila celo Anita. Zviška me je gledala, kot da bi mislila, da sem vse ponaredila. Po koncu obiskov smo šli v avtobus in nazaj v našo staro dolgočasno šolo. Srednjo šolo Issaca Newtona. Z Lano sva šli v najino sobo in pripeljala je moj kovček z belo mačko.
»Nekaj tvojih oblačil je zgorelo a sem šla v nabavo. Vse sem ti zložila v omaro,« je navdušeno spregovorila Lana. Očitno me je res pogrešala. Njeni rožnati lasje so leteli po zraku, ko mi je razlagala vse nove stvari.
»Lorry je šla v sobo k Amelii. Fuj! A mi je vseeno všeč. Odlepila sem vse njene sliki in jih vrgla v smeti. Čudakinja!« je veselo rekla Lana. A nekako sem ji v očeh videla, da Lorry pogreša. Objela sem jo. V nekem trenutku pa je v sobo vstopil Sky. Vedel je, da je nekaj narobe, saj je imela Lana maskaro razmazano. Jokala je. Sky je stekel k njej, jaz pa sem odšla iz sobe. Očitno onadva ne gresta na razredno uro. Jaz pa sem vseeno šla. V razredu je bil pravi kraval. Adeline se je pred vrati pogovarjala z Braxtonom. Anita je sredi razreda jokala in ostale so ji brisale solze. Verjetno ji je zmanjkalo najljubše šminke ali kaj podobnega. Vedno je takšna drama. Mirno sem se usedla v klop. Vstopila je profesorica Hoops in nas nadrla. No, nekako nadrla.
»Danes bomo naredili nov sedežni red. Pri vseh urah pouka boste sedeli enako. In proti koncu ure se bomo pogovorili še o ekskurzijah,« je rekla. Nato smo vsi morali vzeti torbe in se postaviti k tabli. To je bil vedno zelo beden del. Nikoli nisem pozorna, kdo kje sedi. Edino zase in za Lano nisem nikdar preslišala. Za Anito pa sem poskusila poskrbeti, da je bila čim dalj od mene. Končno je poklicala moje ime. Sedla sem v tretjo od štirih vrst na desni. Če bi bila moja soseda Lana bi bilo to popolno. A ni poklicala Lane. Ampak Yukija.