KATTIE DONN
"Ti!" zakričim. "Hahaha!!" se zasmeje on. Opazim, da trepetam, le da ne vem ali zaradi strahu ali besa. Morda oboje? V sobo priteče Brian. "Kaj se do...?!" zavpije, črno se zabliska, močno me zazebe, skoraj ne diham več, potem pa se zasliši zvok, ki je še najbolj podoben zvoku razbite šipe. Odprem oči in vidim, da je šipa res razbita. "Brian!" krikne Phoebe. Obrnem se in vidim Briana, ki leži na tleh, iz glave pa mu teče kri. "Kaj se dogaja?!" zarjovi Jack, potem pa zagleda Briana. Šele zdaj opazim da je tudi mene vrglo ob zid. Ampak veliko večji problem je Brian! "Ne čutim njegovega utripa!" zavpije Jack. "Šališ se, ne?!..." zavpijem.
V ŠOLI
Brian se še vedno ni zbudil, upam da bo vse ok... In ker imam tako srečo, se spet zasliši ta prekleti glas iz zvočnika. Joj! Kličejo me v pisarno. Spet. Čakaj, kaj če je kaj narobe z Brianom?! Takoj moram tja! Poženem se po hodniku. "Je z Brianom vse ok?!" zavpijem takoj, ko butnem notri. "Kattie..." reče Jack, oči pa ima polne solz. "No?" rečem, čeprav se mi že dozdeva, kakšen bo odgovor. "Brian je... je..." zajeclja Erric, nato pa zajame sapo in reče: "Brian je umrl..." Ostanem brez besed. Tudi premakniti se ne morem, vidim pa tudi samo črno temo... Naenkrat pa se mi vse zabliska in spet vidim, ampak ne čutim nič. Jack me prime za roko, jaz pa ne čutim nič. Rečem samo: "Samo malo časa zase rabim." Jack prikima, jaz pa odidem ven iz pisarne. Pravzaprav sploh ne vem, ker ne čutim nič, počutim pa se, kot da bi mi nekdo dal na oči taka očala, ki bi očrnila robove, da vidim samo to, kar je naravnost pred mano. Stopam po hodniku, ne slišim mojih korakov, ne čutim tal. Kot da lebdim. Končno pridem v naše stanovanje in zaloputnem z vrati, ne slišim pa nič. Ko me Lucky nekaj vpraša, jje tudi ne slišim. Nič. Kot da ni nikogar.
NASLEDNJI DAN
Zbudim se. Še vedno ne slišim nič. Niti tega, kar sama govorim. Samo grem do naše učilnice za Anglenščino, in tudi ko me učiteljica nekaj vpraša, ne slišim. Pošlje me k ravnatelju, takrat pa mi tista nevidna očala popolnoma zakrijejo oči in ne vidim nič. Tako samo tavam po šoli, sploh ne vem več, ali hodim ali stojim, nič. Kar naenkrat pa je tako, kot da bi se zbudila. Ob sebi zagledam Jacka. "K-kaj?" zajecljam. "Samo poljubiti sem te moral, in glej, čustva sem ti vrnil nazaj," se mi nasmehne. "Oh ne, sem jih izgubila?" se ustrašim. "Takoj ko je Erric povedal o Brianu, sem vedel, da si jih." mi reče. "Brian?" zašepetam... Nato pa se vsega spomnim! Brian je umrl... "Bruhnem v jok. "Kattie," reče znan glas. Odprem oči... To je Brian!!! "Brian!" skočim mu v objem, ampak padem čez njega. Obrnem se in ga vprašam: "Si duh?" Odkima. "Kaj pa si potem?" ga vpraša Jack. Brian se obrne k njemu in reče:" Spomin. Vsi me vidijo, ampak še vseeno sem spomin."
***************************************************************************************
Do naslednjič!