Nekaj v moji notranjosti se zgane, da mi mišica na hrbtu nenadzorovano trzne. Želim se premakniti, ampak že vsak vdih je naporen ter boleč. Možgani se mi še prebujajo, poskusijo izostriti pogled in dobiti kakršnokoli informacijo. Glava me boli na več mestih, še posebej desna obrv in uho. Na stegenski mišici začutim neprijetno utripanje - verjetno bitje srca - da se želim premakniti, vendar me telo sploh ne uboga. Pred očmi mi pleše, črnina se izmenjuje s skelečimi zelenimi in rozastimi kvadratki. Trepnem z vekami, da bi izostrila pogled. Sekundo pozneje spoznam svojo napako, ker mi v čelo udari neznosna bolečina.
Ob oddaljenem vpitju me zbode globoko v notranjosti ušes. Pravzaprav ne vem, če kdo govori, kaj šele kaj govori. Po telesu začutim neprijetne pritiske. Ne sanja se mi, od kod prihajajo, le da neznansko bolijo. Ne čutim več tal, tako da verjetno lebdim v zraku ali pa celo z glavo navzdol bingljam s kakšne cevi. Skozi želodec mi šine ostra bolečina. Ali sem padla s strehe in zdaj ležim razmazana na pločniku?
Pod zadnjico začutim nekaj trdega, noge še vedno nemočno bingljajo, po rokah pa se mi usujejo mravljinci. Najraje bi zastokala od bolečine, ampak grlo imam neznansko suho in pekoče. Napnem vse moči, da odprem oči. Ali jih nimam že od začetka odprte? Na moje veliko olajšanje se kvadrati zmanjšajo in začnejo sestavljati v oblike.
Kolikor mi premorejo stisnjena pljuča globoko vdihnem, kar pospremi piskanje in ... če bi bila pri sebi, bi se bi mi obraz obarval v barvo paradižnika - pod sabo namreč začutim, da se nekaj toplega širi po obleki.

Ker sem že davno nazaj izgubila občutek za čas, ne vem, čez koliko časa se mi spet izboljša vid, da končno nekaj uporabnega zagledam. Čeprav me sprva preleti val olajšanja, da lahko spet dvignem glavo, bi jo takoj rada spustila nazaj.
''Kako ti je ime?''
Oči uprem na svoja modrikasta kolena in opazim, da sem z debelo vrvjo privezana na majav stol. ''V težavah sem,'' si nemo priznam, ko ugotovim, da zapestij ne morem premakniti niti za ped.
Moški me grobo me prime za brado in prisili, da se zazrem v njegov s pustno masko in velikansko kapuco prekrit obraz.
''Kako ti je ime in za koga delaš?'' ostreje reče skozi plastična usta.
Ko ne odgovorim, me dvakrat s pestjo udari v nos. Slednji mi začne goreti, na prebiti ustnici pa občutim malo krvi. Presneto, vse skupaj je podobno nekemu presnetemu cenenemu filmu. Drznem si preleteti siv zadušljiv prostor, ki poleg prižganih lučeh na stropu, ne izdaja nič pomembnega.
''Hej, poglej me, mrha!'' zakriči v moje uho, da od bolečine zamižim. Ob glasnem zvoku mi možgani znova stečejo in me opozorijo, da bi bilo bolje sodelovati. Hitro znova odprem oči. Ni mi ušla majhna sivkasta pištola, ki jo ima zatlačeno za sprane kavbojke. V srcu me stisne, kar mi pove, da sem spet popolnoma pri sebi in ne bom naredila nič neumnega. Še predobro se zavedam, da je moje življenje lahko odvisno od moje ubogljivosti. Oh, kje sta zdaj kriminalista?
''Clara Rogers,'' komaj spravim iz sebe.
''Za koga delaš, Clara Rogers?'' mi nič prijazno postavi naslednje vprašanje.
Presneto. Presneto, presneto, presneto, presneto, presneto ...
Odprem usta, da bi odgovorila, a sem brez idej. Ne morem mu kar povedati njunih imen! Lagati pa si tudi ne upam ...
''Olajšamo zadevo,'' se oglasi globok glas za mojim hrbtom, da od strahu skoraj prevrnem stol. Podobno zakrinkana postava se pojavi pred mano ter mi pomoli zmečkano črno-belo fotografijo. ''Imena,'' ukaže.
Ko zagledam McQueenov in Walkerin obraz, pozabim, kako se diha. Pot do mojega obraza najde kar šest trdno stisnjenih pesti, da začutim, kako mi desno oko nabreka. Vse bi dala, le da bi bila spet v McQueenovem stanovanju, poslušala otroško pričkanje in srkala trpek brusnični čaj.
Usuje se plaz zmerljiv in noben ne špara z najsočnejšimi kletvicami. Še par udarcev začutim in bolečina se mi začne širiti z uhlja po čeljusti, vse do že tako razpokanih ustnic. Preseneti me brca v piščal in še preden bi lahko zaječala, mi dih vzame dobro namerjen komolec v prsni koš. Pred očmi mi plešejo zvezde, da me znova za nek čas zagrne tema.

Zbudijo me bližajoči se koraki. Spet sem na tleh, s čelom in desnim očesnim lokom prislonjena na hrapava tla. Še isti trenutek se zavem zvezanih zapestij in gležnjev. Tudi solzilca nikjer ne čutim.
''Našli so nas!'' sikne z očitno paniko v glasu.
Tiha psovka in nagla izmenjava navodil. Medtem ko prišlek in veliki zamaskiranec pohitita proti izhodu, suhljati moški steče do mene in mi začne s koščenimi prsti rahljati vozel na nogah. ''Takla boš,'' mi ukaže. ''Nobenih neumnosti, ali ...'' kot mimogrede doda grožnjo. Upanje mi še vedno ostane. Policisti, kriminalisti ali nekdo drug, ki se ga ta topla boji, je našla njihovo skrivališče. Našli so me. In niti slučajno ne mislim sodelovati pri begu, če je to možnost - morda edina možnost - da pobegnem. Kratko pokimam in mu pustim, da me začne vleči proti kovinskim drsnim vratom. Roke imam še vedno zvezane, ampak jih imam vsaj pred sabo.

Ne pustim si razmišljati, ali je to pametna rešitev (ker zagotovo ni), ko ga z vso silo brcnem v mednožje. Zakolne in že povleče za orožje. Poskusim mu ga zbiti, ampak se prehitro opoteče korak nazaj. Zdrznem se, ko nekaj glasno poči zraven mojega ušesa. Ničesar ne čutim, zato ga še enkrat zadanem na isto mesto in po daljšem ravsanju pištola zleti na drugo stran prostora. Prime ne obleko, da bi me zadržal, vendar se z glavo zaletim v njegovo ponošeno belo majico. Ne čakam na njegov odziv. Zaslišim paranje tkanine in čutim njegove roke, ki me poskusijo zadržati, vendar vseeno pridem prva do svetleče pištole. Vržem se nanjo, pokrčim kolena in jo s prsti poiščem. Tvegam pogled proti napadalcu, vendar je ta že zdirjal v sosednjo sobo. Še vedno polna adrenalina poberem pištolo ter jo nerodno podržim v desnici. Za vsak primer jo primem še z drugo dlanjo, nakar me kot igla prebode ostra bolečina. Ob pogledu na kri, ki mi mezi po levem komolcu skoraj do dlani, mi postane slabo in v glavi se mi zavrti. Naslonim se grob zid in umiriti dihanje. Če bom paničarila, bom izkrvavela preden me bodo našli. Zaslišim kratke ostre poke, nervozne krike in zaviranje avtomobilskih gum.

''Tukaj so,'' šepnem sama sebi ''Tukaj so. Tukaj so, tukaj so, tukaj so ... Preživela bom.'' Groza, to mi nič ne pomaga. Ali sploh vedo, da sem tukaj? Želim zapreti oči, ampak iz strahu pred smrtjo se prisilim, da bulim v pusto steno. Če bom kričala, bom po nepotrebnem zgubila energijo. Kolena mi klecajo in vse me boli. Vse svoje upe usmerim v pištolo, ki jo še vedno močno stiskam. Ustrelim. In nato še enkrat in še enkrat. To ponavljam, tudi ko zmanjka metkov in spušča le še odmevajoče klike.

Ko se pri vratih prikažejo v neprebojne jopiče oblečeni policisti, počakam le še toliko, da se lahko zgrudim v njihove roke.