Clara Roger, to kar ti bom ponudil ni legalno ... Ali bi mi (v zameno za moj molk) pomagala pri razrešitvi primera?"
Samo gledam ga. Ali misli resno? Je to kakšen trik? Past? Ne vem, kaj naj rečem ... Samo gledam ga.
"No?" privzdigne eno obrv.
"Oprostite ... Ne razumem. Mislim ... Ja, razumem kaj ste povedali, vendar ... K-kako ... kako to mislite 'ima fotografski spomin'? To bo pomota ... Prisežem, da ... da ga nimam!" jecljam. Vem, da je ugotovil, kdo sem, ampak fotografski spomin? Ne, to pač ni res ...! Če priznam, niti ne vem dobro, kaj je fotografski spomin ... Svoje misli pojasnim sogovorcu.
"Clara, povej mi ... Ali poznaš še kakšnega otroka (ali starejšo osebo), ki bi si bila zmožna zapomniti registersko tablico?"
Presedem se na stolu. Res bi morali kupiti novega. Ali pa je tak z namenom, da je tistemu, ki na njem sedi, neprijetno in hitreje prizna krivdo ...
"Em... ponavadi se ravno ne pogovarjam o registerskih," odgovorim iskreno.
Kotičke ust nekoliko privzdigne. Zakaj ga to tako zabava? Jaz pač res ne govorim o registrskih tablicah ... Kako pa naj bi jaz vedela, če si je kdo zmožen zapomniti teh nekaj črk in številk? Meni se to zdi normalno.
"Morda si me razumela preveč dobesedno," odvrne.
Nekaj nedoločenega zamrmram v odgovor. Kaj pa naj bi rekla? Z vsako sekundo, ki jo preživim v tej smotani sobi, se počutim bolj neumno.
Policist iz predala potegne nekakšno plastificirano sliko plaže in mi jo za trenutek pokaže. Ko je spet ne morem več videti, me vpraša po številu galebov na sliki.
"Sedem?" za trenutek se ustavim in pomislim. Pred očmi se mi pokaže slika. "Ah, čakajte! Eden 'galeb' je v resnici bela kokoš. Torej šest galebov in ena bela kokoš ..."
Kriminalst mi zopet pokaže sliko. Moja ugotovitev je pravila.
"Fotografski spom je izraz, ki se uporablja za opisovanje sposobnosti priklica vizualnih podatkov iz spomina," mi pojasni. "Tako sposobnost ima približno 1% ljudi. Izjemno redek je."
Nekaj časa sem tiho. Torej imam fotografski spomin? Čudno ...
"Še enkrat bom ponovil vprašanje," reče formalno. "Ali bi mi (v zameno za moj molk) pomagala pri razrešitvi primera?"
Zamislim se.
Kriminalist spodbudi mojo odločitev: "Če je tvoj odgovor ne, ti ne bom zameril. Če hočeš lahko takoj sporočim o najdeni pogrešani osebi. Kakšna dobra postelja v sirotišnici se bo že našla zate ..."
To pa je že žaljivo! Kako predrzno! Kako more taka uradna oseba reči kaj tekaga?! V sencih začutim utripanje nepremišljene jeze. Policista pogledam naravnost v oči. Izziva me.
"Prav," izpljunem vsa besna. Naenkrat mi je vseeno za vljudnost. "Pomagala ti bom."

----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Živjo!
Ta del je malo krajši, ker se moram pripraviti za jutri ...
Vidim, da vas kar nekaj spremlja moje objave. Res HVALA! Hvala tudi vsem za imena in priimke. Res sem slaba v njih (imenih), tako da mi vsak predlog ogromno pomeni. Hvala za vse oglede, všečke in komentarje!
Upam, da si kmalu spet pišemo. Nov del (morda dva) pride naslednji vikend.
Lepo se imejte in lep začetek novega šolskega tedna,