Kriminalist odkleni bela protivlomna vrata svojega stanovanje in slednja počasi odpre. V moje nosnice se prikrade vonj po sveže preoblečenih odejah in mešane vonjave po sadnih čajih. Smešno, ne bi si mislila, da stanovanje policista diši po čaju ... Luč se prižge in tako zagledam večjo sobo s kuhinjo, jedilnico in manjšo dnevno sobo. Vse je v belo-rjavih odtenkih, tu in tam pa je kakšna velika zelena rastlina. Policist stopi v stanovanje in vrže torbo siv oblazinjen stol. Počasi mu sledim ter ga posnemam, ko si sezuje čevlje in nameni v notranjost stanovanja.
"Si lačna?"
Skomignem. Kolikor vem, je splošno znano dejstvo, da ko si poln adrenalina, ne misliš na hrano. Že ob sami misli nanjo m preplavijo mešani občutki in rahla slabost.
Stoje ga opazujem, kako mi pripravi zeliščni čaj in popečen kruhek s jagodno marmelado, ki drsi po stopljenem maslu. Negotovo ga primem v roko in ugriznem. Okusi mi eksplodirajo v ustih. Navaden, moker, mrzel toast, ki sem ga jedla vsak dan za zajtrk in večerjo, je nič v primerjavo s tem. Hrustljavost in toplina kruha, mastno maslo, ki se ti topi v ustih in sladka (a ne preveč) jagodna marmelada, v kateri čutiš majcene koščke jagod.
Kriminalist Jonny McQueen (ugotovila sem, da mu je tako ime) je kot kaže opazil moje zadovoljstvo ob jedi: "Vidim, da ti tekne."
Pokimam: "Ahm. Hvala."
"Jutri dobim posnetke varnostnih kamer in podrobne opise osumljencev," reče McQueen kot da bi se to šele zdaj spomnil "Morala boš pregledati fotografije prič in mi povedati, če si katerega videla dalj časa postopati v okolišu banke, preden se je rop zgodil. Na tak način bomo lažje ugotovili, kdo laže in kdo ne."
Bomo? Zakaj se mi zdi, da s tem 'bomo' izključuje mene? Nekam čuden občutek imam glede tega ...
***
Ležim na hrbtu in s pogledom drsim od ene do druge packe na stropu. Sveža postelnina, v katero je odeta odeja in blazina, rahlo diši po pralnem prašku. Jogi je neverjetno mehek, to je verjetno najmehkejša stvar, ki sem se je kdarkoli dotaknila. V sirotišnici, ki je premogla le stare napol pobruhane odeje, sem bila odkar pomnim, saj sta mi starša umrla v prometni nesreči, ko mi je bilo pet mesecev. Vendar glede tega bi se dalo razpravljati ... Večina otrok v Rožnem baju je starše izgubila s 'prometno nesrečo'. Potem pa se ti lepega dne prikažejo na vratih rekoč: "Ne, nisem mrtev, v to smrdljivo luknjo sem te vtaknil, ker nisem bil na otroka pripravljen." Najprej sem mislila, da to pomeni, da so izgubili službo in niso imeli dovolj denarja za preživljanje še enaga člana družine. Potem pa sem slišala 'tajne pogovore' med starejšimi otroci, ki jim je grozilo, da jih vržejo iz sirotišnice. Govorilo so, da to pomeni, da otrok ni bil pričakovan. Z drugimi besedami, 'nastal je pomotoma'. Kako lahko nastane nekdo 'pomotoma'?! Halo, tudi mi smo živa bitja! Ali nas imej, ali pa niti ne pomisli na nas!
Zavzdihnem. Niti sanja se mi kdo sta moja starša. Po eni strani tudi nočem vedeti. Enostavno ne bi sprejela, da sta živa. Raje ju vidim mrtva s čisto dušo. Hm... glede na to, da imam fotografski spomin, ali je možno, da se jih bom enkrat spomnila? Zdrznem se in sunkoma odrinem te nore misli stran. Ne. Ne, ne, ne in ne! Nočem. Raje živim v laži, pa čeprav vem, da je laž. Pravzaprav ne vem, če je laž ... Ne, stop, nekaj že! S pogledom zdrsim s stropa in se zazrem v vrata. McQueen je rekel, naj spim v njegovi sobi, kjer je udobnejše, sam pa bo spal na kavču v dnevni sobi. Vendar pomojem je endini razlog za tako gostoljubje preprečevanje mojega pobega. Stanovanje je v petem nadstropju, do vhodnih vrat pa moraš skozi kuhinjo-jedilnico-dnevno sobo (kjer seveda lepo drnjoha kriminalsit).
Obrnem se na bok in zaprem oči.
***
"Ne, ne smeš!"
Ozrem se na levo. Nekdo me drži v naročju. Majhna sem, dojenček. Pred sabo zagledam megleno postavo. Zagotovo je ženska, vendar vse kar lahko razberem so njeni lisičje oranžni lasje.
"Dobro veš, da to ni moja krivda!" se oglasi surov moški glas iznad moje glave. Kje sem že slišala ta glas?
"Zasluži si več kot le to!" spet zaslišim ženski glas "Jaz si ... (!)"
"Ti?!" znova zadoni izven mojega vidnega polja "TI nisi vredna niti najmanjšega zrnca upanja!"
Pogled mi preseka bela svetloba.
Jočem. Jočem in ne morem nehati. Solze mi meglijo že tako meglen pogled in lasten glas mi preprečuje, da bi slišala kaj več.
* (posrka me v drug prizor)*
Vse kar vidim je karirasta odeja. Nekdo me drži in naglo teče. Slišim kako poskuša umiriti dihanje in bitje srca. Postoji, zakašlja in odhiti naprej. Odeja me začne dušiti, delčki prahu pa mi lezejo v nos in usta. Tiho kihnem in se nekoliko pomigam, da bi dobila več svežega zraka. Uspe mi narediti majhno špranjo skozi katero švigne mrzel oster veter, ki nosi drobne deževne kaplice in vonj po izpuhu. Špranja izgine.
***
Odprem oči in se iztrgam iz meglice sanj / spominov. Zadihana sem in po mrzlem hrbtu mi teče vroč pot. "A-ali ... ali sta ... " šepetaje jecljam v tišino "Ali sta to bila moja starša?"
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Živjo!
No, 7. del je (končno) tu :smiley: Upam, da ste uživali. Ali želite, da so deli daljši / enako dolgi / krajši (predvidevam, da večina ne bi ravno karše ...) ? Hvala za imena in priimke, ki pridejo na vrsto v naslednjem (8.) ali 9. delu. Odločila sem se, da bo policist, ki je glavno junakinjo vzel k sebi, da mu pomaga pri primeru ropa banke, dobil ime po prvem predlogu, ki sem ga dobila. Predlog je od blondi :smiley:
Razmišlala sem, da bi začela objavljati pesmi. Nekaj jih že imam napisanih, lahko pa še kakšno napišem. Predvsem bi bile lirske (to pomeni, da izpovedovalec izpoveduje / izraža čustva, misli, mnenja ...), imele klasično obliko (npr.: vse kitice imajo 4 verze, sonet) in rime bi bile v posamezni pesmi večinoma v enakem zaporedju (npr.: aabb / abab / abba). Kaj menite?
Imejte lep vikend, nov del pride jutri
:spy::spider:
"Si lačna?"
Skomignem. Kolikor vem, je splošno znano dejstvo, da ko si poln adrenalina, ne misliš na hrano. Že ob sami misli nanjo m preplavijo mešani občutki in rahla slabost.
Stoje ga opazujem, kako mi pripravi zeliščni čaj in popečen kruhek s jagodno marmelado, ki drsi po stopljenem maslu. Negotovo ga primem v roko in ugriznem. Okusi mi eksplodirajo v ustih. Navaden, moker, mrzel toast, ki sem ga jedla vsak dan za zajtrk in večerjo, je nič v primerjavo s tem. Hrustljavost in toplina kruha, mastno maslo, ki se ti topi v ustih in sladka (a ne preveč) jagodna marmelada, v kateri čutiš majcene koščke jagod.
Kriminalist Jonny McQueen (ugotovila sem, da mu je tako ime) je kot kaže opazil moje zadovoljstvo ob jedi: "Vidim, da ti tekne."
Pokimam: "Ahm. Hvala."
"Jutri dobim posnetke varnostnih kamer in podrobne opise osumljencev," reče McQueen kot da bi se to šele zdaj spomnil "Morala boš pregledati fotografije prič in mi povedati, če si katerega videla dalj časa postopati v okolišu banke, preden se je rop zgodil. Na tak način bomo lažje ugotovili, kdo laže in kdo ne."
Bomo? Zakaj se mi zdi, da s tem 'bomo' izključuje mene? Nekam čuden občutek imam glede tega ...
***
Ležim na hrbtu in s pogledom drsim od ene do druge packe na stropu. Sveža postelnina, v katero je odeta odeja in blazina, rahlo diši po pralnem prašku. Jogi je neverjetno mehek, to je verjetno najmehkejša stvar, ki sem se je kdarkoli dotaknila. V sirotišnici, ki je premogla le stare napol pobruhane odeje, sem bila odkar pomnim, saj sta mi starša umrla v prometni nesreči, ko mi je bilo pet mesecev. Vendar glede tega bi se dalo razpravljati ... Večina otrok v Rožnem baju je starše izgubila s 'prometno nesrečo'. Potem pa se ti lepega dne prikažejo na vratih rekoč: "Ne, nisem mrtev, v to smrdljivo luknjo sem te vtaknil, ker nisem bil na otroka pripravljen." Najprej sem mislila, da to pomeni, da so izgubili službo in niso imeli dovolj denarja za preživljanje še enaga člana družine. Potem pa sem slišala 'tajne pogovore' med starejšimi otroci, ki jim je grozilo, da jih vržejo iz sirotišnice. Govorilo so, da to pomeni, da otrok ni bil pričakovan. Z drugimi besedami, 'nastal je pomotoma'. Kako lahko nastane nekdo 'pomotoma'?! Halo, tudi mi smo živa bitja! Ali nas imej, ali pa niti ne pomisli na nas!
Zavzdihnem. Niti sanja se mi kdo sta moja starša. Po eni strani tudi nočem vedeti. Enostavno ne bi sprejela, da sta živa. Raje ju vidim mrtva s čisto dušo. Hm... glede na to, da imam fotografski spomin, ali je možno, da se jih bom enkrat spomnila? Zdrznem se in sunkoma odrinem te nore misli stran. Ne. Ne, ne, ne in ne! Nočem. Raje živim v laži, pa čeprav vem, da je laž. Pravzaprav ne vem, če je laž ... Ne, stop, nekaj že! S pogledom zdrsim s stropa in se zazrem v vrata. McQueen je rekel, naj spim v njegovi sobi, kjer je udobnejše, sam pa bo spal na kavču v dnevni sobi. Vendar pomojem je endini razlog za tako gostoljubje preprečevanje mojega pobega. Stanovanje je v petem nadstropju, do vhodnih vrat pa moraš skozi kuhinjo-jedilnico-dnevno sobo (kjer seveda lepo drnjoha kriminalsit).
Obrnem se na bok in zaprem oči.
***
"Ne, ne smeš!"
Ozrem se na levo. Nekdo me drži v naročju. Majhna sem, dojenček. Pred sabo zagledam megleno postavo. Zagotovo je ženska, vendar vse kar lahko razberem so njeni lisičje oranžni lasje.
"Dobro veš, da to ni moja krivda!" se oglasi surov moški glas iznad moje glave. Kje sem že slišala ta glas?
"Zasluži si več kot le to!" spet zaslišim ženski glas "Jaz si ... (!)"
"Ti?!" znova zadoni izven mojega vidnega polja "TI nisi vredna niti najmanjšega zrnca upanja!"
Pogled mi preseka bela svetloba.
Jočem. Jočem in ne morem nehati. Solze mi meglijo že tako meglen pogled in lasten glas mi preprečuje, da bi slišala kaj več.
* (posrka me v drug prizor)*
Vse kar vidim je karirasta odeja. Nekdo me drži in naglo teče. Slišim kako poskuša umiriti dihanje in bitje srca. Postoji, zakašlja in odhiti naprej. Odeja me začne dušiti, delčki prahu pa mi lezejo v nos in usta. Tiho kihnem in se nekoliko pomigam, da bi dobila več svežega zraka. Uspe mi narediti majhno špranjo skozi katero švigne mrzel oster veter, ki nosi drobne deževne kaplice in vonj po izpuhu. Špranja izgine.
***
Odprem oči in se iztrgam iz meglice sanj / spominov. Zadihana sem in po mrzlem hrbtu mi teče vroč pot. "A-ali ... ali sta ... " šepetaje jecljam v tišino "Ali sta to bila moja starša?"
------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
Živjo!
No, 7. del je (končno) tu :smiley: Upam, da ste uživali. Ali želite, da so deli daljši / enako dolgi / krajši (predvidevam, da večina ne bi ravno karše ...) ? Hvala za imena in priimke, ki pridejo na vrsto v naslednjem (8.) ali 9. delu. Odločila sem se, da bo policist, ki je glavno junakinjo vzel k sebi, da mu pomaga pri primeru ropa banke, dobil ime po prvem predlogu, ki sem ga dobila. Predlog je od blondi :smiley:
Razmišlala sem, da bi začela objavljati pesmi. Nekaj jih že imam napisanih, lahko pa še kakšno napišem. Predvsem bi bile lirske (to pomeni, da izpovedovalec izpoveduje / izraža čustva, misli, mnenja ...), imele klasično obliko (npr.: vse kitice imajo 4 verze, sonet) in rime bi bile v posamezni pesmi večinoma v enakem zaporedju (npr.: aabb / abab / abba). Kaj menite?
Imejte lep vikend, nov del pride jutri
:spy::spider:
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Moje mnenje: Supeeeerrr!!!!!!
Kakšna naj bi bila dolžina delov? Srednja.
Ali naj objavljaš tudi pesmi? Itaaakkk.
lp
Kakšna naj bi bila dolžina delov? Srednja.
Ali naj objavljaš tudi pesmi? Itaaakkk.
lp
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
hey :unicorn: sem čakala in ... prebrala :grinning: in je ZLO fajn!:heart_eyes:
edin kar bi dodala je mal več opisa umes kako si pristala kr pr njemu doma. mal je čudn da bi te vzel on domov. Al pa da njemu tut noben ne vrjame od drugih policajev da so bli res roparji in da zato skupej rešujeta primer.. sam tko ideja pa to... amap drgač mi je res cool :clap::clap::clap:
edin kar bi dodala je mal več opisa umes kako si pristala kr pr njemu doma. mal je čudn da bi te vzel on domov. Al pa da njemu tut noben ne vrjame od drugih policajev da so bli res roparji in da zato skupej rešujeta primer.. sam tko ideja pa to... amap drgač mi je res cool :clap::clap::clap:
2
blondi
Moj odgovor:
hanka
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
menstra
for girls only!!!!!!!!!!!!!!
na kok cajta si naj zamenjam vložek res nevem pls pomagajte mi:unamused::expressionless:
na kok cajta si naj zamenjam vložek res nevem pls pomagajte mi:unamused::expressionless:
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_