Odprem oči in se iztrgam iz meglice sanj / spominov. Zadihana sem in po mrzlem hrbtu mi teče vroč pot. "A-ali ... ali sta ... " šepetaje jecljam v tišino "Ali sta to bila moja starša?" Ne ... ne, ne morata biti! Bile so le sanje - plod moje domišljije. Pred spanjem se razmišljala o možnostih, da bi se staršev spomnila (kar tudi s fotografskim spominom ni mogoče ... se mi zdi) in se tako v možganih sprožila nekakšno miselno reakcijo ... Kako bi se temu sploh reklo? V večini knjig iz knjižnice piše, da sanje nastanejo na podlagi dogodko, ki si jih doživel prejšnji dan. Poskusim pozabiti na vso to zadevo in se osredotočiti na pomembnejše vprašanje.
*
"Zakaj ste me pripeljali sem?"rečem po jutranjem pozdravu. To je vprašanje, ki me pravzaprav najbolj skrbi.
"Ali bi se vrnila na policijsko postajo, če bi te izpustil?" odvrne med dajanjem medu v skodelice vročega čaja.
"Odvisno," rečem preprosto.
"Odvisno od česa?" dvigne pogled iznad pulta.
"Odvisno. Odvisno od situacije."
Zmedeno me pogleda.
"Ehm... okej, to je majčkeno zakomplicirano. Po eni strani mi sploh ni do tega, da vam pomagam. Predvsem, ker je to ilegalno." Zadnjo besedo poudarmin. Ne čakam, da bi McQueen kaj dodal glede mojega ilegalnega življenja, ki naj bi bilo potrebno za preživetje na ulici (kar sploh ni res, ker sem živ dokaz za to!) in nadaljujem: "To ni prav. Narobe je. Vendar po drugi strani je to najvznemerljivejša stvar do zdaj. In ... ne vem zakaj in od kod mi ta ideja, vendar ... te tatove želim ujeti. Ni-nisem prepričana zakaj ..." Super, spet jecljam.
Prikima: "Torej bi bil moj primer odvisen od tega, kako bi se ti naslednji dan počutila in kaj bi se ti zdelo prav in kaj ne?"
Auč, to pa boli. Ali tale policist zna le tako 'zabijat' (tako so rekli starejši iz sirotišnice) človeka nazaj? Zakaj sem pravzaprav tako vljudna? Zdaj si na primer sploh ne zasluži spoštovanja ... Takoj ne je sram te misli. Zavzdihnem in se umirim.
"Ja," enostavno odvrnem. Hja, moje 'zabijanje' ni ravno najbolj izvirno, vendar za silo bo.
McQueen se znova posveti čajnim vrečkam s katerih kaplja rožnata voda - malinin čaj.

Znova spregovori, ko začnem počasi žvečiti enak obrok kot včeraj (okusi so danes še bolj eksplodirali v ustih). Glas je obarvan z meni neznanim tonom, ki ga ne morem točno določiti. "Ta primer je preveč pomemben, da bi lahko dovolil, da mi glavno orodje zbeži." (Zadržim se, da ne vzkliknem 'Orodje?!') "Ti si dina priča, ki bi lahko prepoznala popolnoma vse ostale priče in osumljence ter podala točne podatke o njihovem prihodu in odhodu na kraj zločina."
Pokimam. Nekaj takega sem pričakovala.
"Ampak zakaj ravno 'sem'?"
"Si mar mislila, da boš spala vsem na očem na kavču na policijski postaji?"
"Ali me ne bi mogli enostavno spustiti in mi dati kakšen čip, oddajnik, osledilnik?"
Pogleda me v oči: "Punca, si mislila, da sledilne naprave kar rastejo na vsakem grmu?"
Izpustim tih 'aja'.
"Nadrejeni, bi mi jo za posebne operacije dali, vendar tokrat temu ni tako. Sam pa, žal taka stvari ne morem kupiti. Ali sploh veš koliko ena taka napravica stane?"
Usta oblikujem v nasmešek: "Sledilnik za pse v trgovini na podzemni je le $5,89. Malo bi se morali pozanimati o cenah."
Plane v smeh. Prvič ga vidim nasmejanega. Iskreno nasmejanega. In v ta smeh sem ga spravila jaz. Mislim, da si zaslužim nagrado ali vsaj kakšno priznanje.

------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------

Živjo,
8. del je tu. Verjetno jutri pride 9. Upam, da ste uživali v branju. Ta del ni tako zelo zanimiv, vendar sem želela pojasniti dogajanje, saj so bile nekatere stvari malo nelogične kot je komentirala blondi (PS: hvala za to kritiko). če še niste videli, sem začela objavljati pesmi, ki jih / jo (za zdaj je le ena) najdete na tej povezavi: https://www.pil.si/pisalnica/objava/pesmi-5
Imejte lep preostanek tedna,
:spy::spider: