Živijo! Spet sem nazaj z novim dalom svoje zgodbe. Upam da vam bo všeč.:heart:

1. POGLAVJE 2. DEL

Torej, ko sem bila še na poddružnici je bilo res grozno, vsem sem se nekako zamerila a nevem kdaj, kako, zakaj... sploh nisem vedala a niso me marali. Ampak, če primerjamo podružnico z matično šolo potem pa lahko rečem, da je bilo veliko bolje. Če si se osramotil v poddružnici je to vedelo pribljižno 23 ljudi a, če si se osramotil v matični šoli, pa je to vedelo okrog 300 ljudi, si lahko predstavljate. Ena travma iz otroštva pa je bila, da sem bila edina punca v razredu, 6 fantov in jaz. Bilo je groznooooooooo, vedno ko smo delali v parih sem ostala sama, vedno, ko smo bili zunaj sem bila sama, vedno in vedno in vse povsod. Tako osamljeno... problem je bil tudi v hiši, vsi moji sošolci so živeli v drugi vasi kot jaz. V moji vasi nisem imela nobenih sovrstnikov in sem bila kar osamljena... pa še naša hiša živi bogu za hrbtom (žal mi je če sem na kakršen koli način užalila verne pilovce ps. tudi sama sem verna ), naši sosedje so od nas oddaljeni vsaj pol kilometra in je kar samotno. Ko je bil sneg sem bila v šoli vedno najbolj nakepana, najbolj mokra in zadele so me najmočnejše kepe, bila sem sama proti celemu svetu ( celi šoli ). Nikomur nisem zaupala (razen Aneju (mojemu bestiju)). Bila sem zelo najivna, hotela sem ogromno pozornosti in dala sem vse da sem jo dobila... a ta pozornost je bila tudi nre prijetna... nevem zakaj sem to počela. Kako sem lahko tako zavozila.

VEČ JUTRI HVALA ZA OGLED, ŽAL MI JE KER JE TAKO KRATKO, A TO JE KONEC 1. POGLAVJA :heart::heart::heart: