»Prišla sem ti samo povedat, da te nekdo čaka pred vrati!« je nadaljevala babica vse bolj veselo. »Kdo pa?« sem vprašala z zanimanjem. »Tvoj Lukas!« je babica zavpila. »Kaj, čakaj zakaj pa to?!« sem nekoliko histerično in s kančkom razburjenja zacvilila. » Rekel je da te čaka in da gresta skupaj v šolo!« je zdaj že rohnela babica in ampak to od veselja. »Rabim se uredit!« sem še naprej cvilila. » Žal ni časa! Čaka že dolgih sedem minut! Gremo zdaj ali nikoli!« je še naprej vpila. Jaz pa sem se še naprej hotela krtačit vendar mi ni uspel, saj me je babica že porivala skozi vrata in mi v roke porivala šolsko torbo. V naglici sem jo prijena kot da sem na štafeti kjer predajam šolske predmete in oddirja po stopnicah do vhoda. Hitro sem pograbila ene izmed čevljev, ker pa nisem pogledala katere sem obula sem v šoli zaradi tega obžalovala. Nato sem odprla vrata.

Se beremo!