No nadaljujmo:

Bi se lahko tudi Pavlina in Karolina pridružili društvu nas osmošolk? Hitro sem odbrzela v učilnico, da vsem puncam, ki so v DOPZPju sporočim novico. Ko pa sem jim novico povedala so bile zgrožene nad tem kar sem predlagala. Celo Sofija je zmajala z glavo in rekla: »Oprosti, samo ta tvoj predlog ni najboljši! Saj veš kakšni sta, lahko bi vse povedali Nastji in potem bi naš plan propadel.« Nekaj časa sem bila tiho a sem vendar spregovorila po krajši tišini: » Ve sploh ne veste kako ju izkorišča njima je res hudo! V resnici sta prav prijazni! Dajmo jima priložnost! Ni nujno da ima povemo za skrivno društvo!« Ko sem to povedala je Viktorija rekla: »Mislim da imaš prav veš! Tudi nas je Nastja izkoriščala in ni prav da pustimo Pavlino in Karolino trpeti.« Zdaj so si učenke začele nekaj šepetat. Jaz in rdečelaska Viktorija pa sva čakali kaj se bo zgodilo. Čez čas je Špela rekla ampak zelo tiho: » Tista, ki se strinja s tem da pomagamo Karolini in Pavlini naj da roko v zrak! Jaz in rdečelaska sva jo takoj dvignili. Sledili sta Špela in Maša. Nato pa še preostale. Dokler ni ostala samo še ena roka na tleh. Bila je Sofijina! »Veste to ni dobra ideja…« je začela Sofija vendar jo je Špela s svojim komentarjem prekinila: »Vredno je tvegati!« Nekatere smo prikimale druge pa samo skomignile z rameni. Sofija je na koncu res dvignila roko. Na koncu smo se zmenile da bomo Pavlino in Karolino jutri obvestile o vsem, ker bomo imele jutri več časa. Ko je zazvonil zvonec smo se vsi usedli na svoja mesta. Vendar je bilo to čisto ne potrebno, saj smo mogli že v naslednjem trenutku vstat. Na srečo sem ugotovila da je učiteljica, ki je stala pred nami prijazna (to sem sklepala po tem ker se nam je prijazno nasmehnila in nas toplo pozdravila). Ker je bila prijazna sem lahko Sofiji, ki je sedela zraven mene mirno povedala kar sem ji hotela, zato sem v pravem trenutku kar začela: »Veš pogovarjala sem se z Lukasom…« Sofija je napela ušesa in zbrano poslušala. Jaz pa sem nadaljevala: » Rekel je da nima Nastja nobene možnosti pri Eneju!« Sofija me je pogledala. Bila je tako vesela, da me je prijela za roko in me tako močno stisnila da me je še uro po stisku roke bolela roka. Malo je še tiščala svojo dlan v moji vendar me je spustila. Nato sva se obrnili k tabli in se probali zbrati. A na žalost vsaj meni ni uspelo.

Se beremo!