Ravno sem si urejala frizuro, ko pa je pozvonilo. Pogledala sem na uro in ugotovila sem da je deset do osmih! Kar je pomenilo da me že čaka Lukas pred vrati! Preden sem se odšla preobut sem še enkrat preverila zadah in si pogladila lase. Nato sem se odpravila do vrat kjer je ravno pozvonilo in jih odprla. In res! Pred njimi je res stal Lukas. Ampak s to izjemo da je bila zraven njega njegova sestra Deja! Po tem ko sem se obula sem zaprla vrata (ki so bila ves ta čas odprta). »Lep da kajne?« Sem rekla ko sem izstopila iz stanovanja (nisem vedela kako naj začnem pogovor). Deja je imela očitno na mojo izjavo veliko za povedat saj je takoj po mojem komentarju zagodrnjala: » Niti ne! Danes je res slab dan! Pa še danes bo deževalo če ne veš! Ti si res…« Že je hotela reč nekaj nesramnega pa jo je Lukas boksnil da je zastokala. Zato na koncu ni povedala tistega kar je želela. Celo pot je nekaj godrnjala in sitnarila kot npr. »Lukas veš kako si me butnil! Brez roke bom ostala! Ali pa celo: »Lukas vem da si v to Zalo in da je Zala vate! Ha!« Vsakič ko je kaj takega pribila sva oba (jaz in Njen brat) zardela. Po petih minutah hoje in poslušanja Dejinih komentarjev (ki so bili kar nesramni) smo prispeli v šolo. Deja je takoj stekla do svojih prijateljic in jim takoj nekaj začela šepetati na uho. Predvidevam da je govorila o meni in Lukas (saj naju je opazovala). Z Lukasom sva nekaj časa stala v mučni tišini. A že trenutek kasneje se je do naju z Lukasom pripeljala Sofija. »Samo trenutek jo rabim!« in že me je odvlekla (sicer bolj težko ampak je šlo) do ostalih sošolk. Tam jih je bilo kar nekaj približno sedem (tudi dvojčici). Vse so bile zelo neučakane. Očitno so vse hotele nekaj povedat. Izmed njih pa je najbolj izstopala Maša saj si je zvijala prste in s tem ustvarila pokanje. Da bi preprečila nadaljevanje tega zvoka sem stopila do punc. Te so se ozrle proti meni in me pozdravile. Odgovorila sem jim z: »Živijo!« »Torej zdaj smo vse zbrane…« je začela Maša in na srečo je tako tudi prenehala s pokanjem členkov. » in zato želim povedat da bi bilo dobro če bi imele me tudi vodjo v DOPZPju. Predlagam da bi lahko imele za vodjo…« Naslednja beseda ji ni in ni mogla it iz jezika in zato smo ji punce pomagale: »Lahko si ti vodja.« Veselo se je nasmehnila in se začela za zahvaljevat, ker smo ji to prepustile. Po končanem sestanku osmošolk proti zlobni pošasti smo sklenile da bomo imele punce vas dan pred šolo ob 8:10 sestanek. S tem smo se vse strinjale samo ob torkih ne bomo mogle ker bomo imeli oddelčno skupnost in to bo seveda morala bit predura. »Ne maram predur!« je rekla Sofija po tem ko smo končale sestanek. Razumevajoče sem sošolki prikimala in odgovorila: »Razumem! Sploh pa komu so všeč?« Nato pa sva bili nekaj časa tiho in gledali druga drugo.