Pisalnica
Ravno sem si urejala frizuro, ko pa je pozvonilo. Pogledala sem na uro in ugotovila sem da je deset do osmih! Kar je pomenilo da me že čaka Lukas pred vrati! Preden sem se odšla preobut sem še enkrat preverila zadah in si pogladila lase. Nato sem se odpravila do vrat kjer je ravno pozvonilo in jih odprla. In res! Pred njimi je res stal Lukas. Ampak s to izjemo da je bila zraven njega njegova sestra Deja! Po tem ko sem se obula sem zaprla vrata (ki so bila ves ta čas odprta). »Lep da kajne?« Sem rekla ko sem izstopila iz stanovanja (nisem vedela kako naj začnem pogovor). Deja je imela očitno na mojo izjavo veliko za povedat saj je takoj po mojem komentarju zagodrnjala: » Niti ne! Danes je res slab dan! Pa še danes bo deževalo če ne veš! Ti si res…« Že je hotela reč nekaj nesramnega pa jo je Lukas boksnil da je zastokala. Zato na koncu ni povedala tistega kar je želela. Celo pot je nekaj godrnjala in sitnarila kot npr. »Lukas veš kako si me butnil! Brez roke bom ostala! Ali pa celo: »Lukas vem da si v to Zalo in da je Zala vate! Ha!« Vsakič ko je kaj takega pribila sva oba (jaz in Njen brat) zardela. Po petih minutah hoje in poslušanja Dejinih komentarjev (ki so bili kar nesramni) smo prispeli v šolo. Deja je takoj stekla do svojih prijateljic in jim takoj nekaj začela šepetati na uho. Predvidevam da je govorila o meni in Lukas (saj naju je opazovala). Z Lukasom sva nekaj časa stala v mučni tišini. A že trenutek kasneje se je do naju z Lukasom pripeljala Sofija. »Samo trenutek jo rabim!« in že me je odvlekla (sicer bolj težko ampak je šlo) do ostalih sošolk. Tam jih je bilo kar nekaj približno sedem (tudi dvojčici). Vse so bile zelo neučakane. Očitno so vse hotele nekaj povedat. Izmed njih pa je najbolj izstopala Maša saj si je zvijala prste in s tem ustvarila pokanje. Da bi preprečila nadaljevanje tega zvoka sem stopila do punc. Te so se ozrle proti meni in me pozdravile. Odgovorila sem jim z: »Živijo!« »Torej zdaj smo vse zbrane…« je začela Maša in na srečo je tako tudi prenehala s pokanjem členkov. » in zato želim povedat da bi bilo dobro če bi imele me tudi vodjo v DOPZPju. Predlagam da bi lahko imele za vodjo…« Naslednja beseda ji ni in ni mogla it iz jezika in zato smo ji punce pomagale: »Lahko si ti vodja.« Veselo se je nasmehnila in se začela za zahvaljevat, ker smo ji to prepustile. Po končanem sestanku osmošolk proti zlobni pošasti smo sklenile da bomo imele punce vas dan pred šolo ob 8:10 sestanek. S tem smo se vse strinjale samo ob torkih ne bomo mogle ker bomo imeli oddelčno skupnost in to bo seveda morala bit predura. »Ne maram predur!« je rekla Sofija po tem ko smo končale sestanek. Razumevajoče sem sošolki prikimala in odgovorila: »Razumem! Sploh pa komu so všeč?« Nato pa sva bili nekaj časa tiho in gledali druga drugo.
Moj odgovor:
.png "Druščina 4"){kind=small}
girlie15
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
nezadovoljstvo glede sebe
Živjo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
Sem punca, stara 16 let. Pri sebi zadnje čase opažam, da imam velik problem sama s seboj oz. z mojim izgledom.
Začnimo pri teži. Visoka sem okoli 162cm in kar nekaj časa sedaj sem imela konstantno težo 55kg. Že to se mi je zdelo veliko in sem hotela težo spraviti pod 50kg. Ko sem se s seboj končno sprijaznila in se začela imeti rada, pa BUM se zredim na kar 58kg. To se mi zdi ogromno. Ne morem brez da se vsak dan stehtam. Opažam različno, ko sem napeta imam 58kg, kakšen dan celo 56kg. Ne vem zakaj moja teža tako niha. Če mi tehtnica pokaže kilograme s katerimi nisem zadovoljna, se včasih celo zjokam, vedno pa imam zato slab dan. Mogoče je to povezano tudi s tem da sem pred nekaj meseci začela redno teči, ravno zato da bi ostala v formi in pridobila kondicijo (pa tudi da bi shujšala). Morda pridobivam mišično maso, a s seboj nisem zadovoljna. Med tekom se počutim res odlično, ker počnem nekaj zase, ampak ali je cena vredna tega da se bom zredila?
Druga težava pa je samopodoba v družbi. Na splošno sem bolj tiha in umirjena punca, a to ne pomeni da se ne znam sprostiti. Vsi s katerimi se družim največ časa vejo da znam biti tudi glasna in zabavna. S tistimi pravimi prijateljicami se res sprostim, a med sošolci in razredom pač ne morem biti taka da se kar obrnem eno vrsto nazaj k fantom in se začnem pogovarjat. Želim biti bolj sponatana, ampak ali bom potem to še vedno jaz?
Tretjič. Opažam vse ko si podobne starosti kot jaz, in veliko jih je skupaj. So pač poparčkani. Sošolke mi razlagajo kako si cele dneve pišejo s fanti. Kako hodijo na pijače skupaj z njimi. Kako grejo skupaj žurat ob vikendih. Jaz pa se borim le s to šolo in se non stop učim. Daleč od tega da ne bi že v preteklosti izvedela da sem bila kakšnemu fantu všeč, bila sem všeč že kar nekaj fantom. Ampak takrat smo bili majhni. Že sedaj si mi zdi malo zgodaj, da bi imela fanta. A, ob enem si ga želim. Tudi jaz želim biti del tega. Nisem še imela prvega poljuba, malo mi je nerodno. Nekako imaš prvi poljub pri 13, 14. Zato sem verjetno kriva sama, lahko bi bila skupaj s kom, a tega nisem hotela. Govorim si fokus mora biti na šoli. Morda pa delam napako. Jaz si želim spoznati fanta, ki me bo imel zares rad. Jaz nočem teh kratkih situationshipov in ne vem česa vsega. Jaz želim da bi me nekdo imel rad tako zares. Tako da bi mi prinesel rože, ne pa ponudil cigareta. Tako, da bi me povabil na kavo, ne pa v klub žurat. Tako, da bi me peljal v hribe, ne pa k sebi domov. Nekoga ki me bi čakal da sem pripravljena jaz. Nekako ne vem če to v tem svetu še obstaja. Za sedaj sem ugotovila le to da so vsi fantje isti. Iščim tak old love style, nekaj posebnega. Fanta s katerim bom skupaj dalj časa in ne le eno noč.
Ali ima kdo morda kakšen nasvet glede mojih problemov? Hvala vam če boste sploh prebrali. Če si kdo v današnjem svetu vzame 2minutki da prebere tako dolgo objavo.
