Skupaj z mami sem hitela pripravljati krožnike, pribor, prtičke in ostale stvari.
Ko je ura odpila pet do dveh je na vratih pozvonilo. Hitela sem odpret vrata. Tam je stala babica. Zraven nje sta sala nek moški in neka ženska, ki sta se mi prijazno smehljala in sta mi bila znana samo po videzu. Šele čez nekaj trenutkov sem ugotovila kdo sta ti osebi. To sta Lukasova starša. Torej je prišel tudi Lukas! In Deja. Veselo sem pogledala na okrog in gledala če ju bom zagledala. In res čisto desno od babice je stal Lukas! In Deja. Oba sta se mi nasmehnila in jaz sem jima vrnila nasmeh. Nato sem jih povabila v hišo. Zadnja je vstopila babi. Še preden je prestopila prag je rekla:
»Zahvali se svoji babi da je Lukas prišel!« Veselo sem prikimala ter jo objela. Šele po objemu smo bili zares vsi v hiši. Prvo so si vsi ogledali samo hišo in šele kasneje se je začel piknik. Pravi piknik!
Lukas in njegova družina so prinesli domačo solato ter paradižnike. Babi pa je spekla kruh. Ostalo smo imeli jaz, Klemen in mami.
»Kako lepo diši!« je rekla Lukasova mama, ko smo sedeli na terasi v senci ter gledali Klemna, ki je pekel na žaru. Ir res. Dišalo je po sveži zelenjavi in pečenih bučkah. Odločili smo se da bo ta piknik brez mesa. Nobenih hrenovk in čevapčičev! Vse je bilo ali iz vrta ali pa iz pečice.
»In kako to da sta prišla?« sem vprašala Lukasa in Dejo. Deja je samo skomignila in rekla:
»Lukas si je želel. Tako da smo prišli!« Z njenim odgovorom sem bila kar zadovoljna. Zato sem samo prikimala in srknila požirek vode. Lukas se je namuznil. Ne vem sicer kaj naj njegova mimika sporočala vendar videla sem kako je malce zardel.
»Kakšna pa je bila selitev?« je vprašal Lukas in s tem je spremenil temo. Jaz pa sem se mu prilagodila kako počnejo pari. Ojoj! Rekla sem kot počnejo pari! Sem ali nisem zdaj njegova punca? Ker sem hotela odgovor sem kar direktno vprašala:
»Selitev je potekala kar normalno… sicer pa… no če ne želiš odgovarjat ti ni treba samo…« Luka me je zagreto poslušal. Deja pa še bolj. Kar nerodno mi je postalo. Vendar sem kljub temu nekako zvozila:
»Zanima me če sva par ali nisva. Drugače tudi če nisva samo…« Pogledala sem ga, on pa mene. Nakar je odgovoril:
» Kar se mene tiče lahko. No jaz sem mislil da sva bila že prej skupaj.« Ponovno sem zardela in počutila sem se res trapasto. Hkrati pa sem mislila, da sem v neki limonadi. Mogoče tudi v tekočini limone, vendar zdelo se mi je kot da sem v neki nadaljevanki.
»Aja! No potem sva pa skupaj!« sem rekla po mrtvi neprijetni tišini, ki mi je dala misliti.
» Vidva sta pa res norčka!« je rekla Deja, ki je vse to spremljala. Tisti trenutek sem se res počutila kot en norček in zato sem le pokimala. Nato smo sedeli v tišini. Taki mučni tišini, ki še zdaleč ni prijetna. Čez par minut pa so nas že poklicali starši in babica, ki so oznanili da je čas za kosilo. Vsi lačno smo stekli k njim (no vsaj jaz sem bila) in si začeli nabirati hrano.
Se beremo!<3