Uživajte ob branju.
--------------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
V razred je vstopila učiteljica in začel se je pouk. James mi je prišepnil na uho. ''Smo imeli kaj za nalogo?'' Že v hipu ko se mi je začel približevati sem zardela. Po vprašanju sem pa odkimala. Potem pa je učiteljica povzdignila glas ''James, Valentinov je po pouku !'' James je pa takoj nazaj odgovoril ''Ooooo, ne narobe ste razumeli za enkrat še je samo moja prijateljica''…



Nisem vedela kaj naj rečem, bila sem kot kip. Nisem se premaknila do konca ure nisem niti pogledala Jamsa. In končno zvonec, odvihrala sem iz učilnice. Hodila sem domov, ko je za mano pritekel James, hodila sem naprej in ga ignorirala. Vrgla sem ga na ignor, dokler me ni prijel za roko in rekel '' Kati, počakaj kaj je danes narobe s tabo, pogosto greva skupaj domov. Kaj je danes narobe?'' Nisem vedela kaj naj šlo mi je na jok, hkrati pa sem bila jezna na njega. James je rekel '' Okej, poslušaj pozabi to kaj sem rekel med slovenščino'' Še vedno sem stala sred pločnika in se nisem premaknila. Rekla sem prvo besedo, ki mi je padla na pamet '' Že lani si mi obljubil, da bova samo PRIJATELJA. Saj si mi všeč kot prijatelj, žal mi je James ampak ne vem. '' Niti beseda mi ni več šla iz jezika. Še vedno sem stala sred pločnika, ko pa James reče '' Dobro razumem te, grem domov'' Obrnil se je in šel. Ne vem za kaj a sedla sem na pločnik in se zjokala. James se je obrnil in me pogledal. Kar naenkrat je prišel do mene in me objel. Vstala sem se in ga objela, v glavi sem dobila občutek, da končno lahko spet nekomu zaupam, ne pa tako kot do zdaj ko sem imela samo Ano za prijateljico. James me je vprašal '' Zakaj jokam?'' Nisem mu vedela odgovoriti, ker niti sama nisem vedela. Odgovorila sem mu. Obrisala sem si solze. Ga prijela za roko in rekla '' Midva sva samo dobra prijatelja, nočem da me zafrkavajo'' James mi je prikimal z nasmeškom. Do dijaškega doma me je pospremil James. Ko sem prišla, Ane še ni bilo. Začela sem razmišljati zakaj sem se zjokala pred Jamesom. Pomislila sem bila sem vesela, jezna, žalostna… Zgleda, da sem pač taka, da včasih moram dati ven iz sebe. Ura je bila že 23.08 Ane pa še vedno ni bilo. Začelo me je skrbeti. Ani sem napisala sporočilo: Hej a danes misliš prit? Napiši vsaj kdaj prideš ali kje si? Zaprem oči, kar naenkrat sem zaspala. Ko se zbudim takoj pogledam na uro, ura je 1.44, hitro se ozrem k Anini postelji ni je tam. Pogledam na mobi, tudi tam ni sporočila od Ane…