"Lucy, sprehodiva se do Velike hiše," mi je Hiron žalostno rekel. Bila sem zaskrbljena. Hitro sem hodila ob Hironu. Prišla sva do kraja, ki mi je bil poleg gozda najljubši kraj. Vsedla sem se na kavč in sem se počutila kakor pri šolskem psihologu, pri katerem sem velikokrat pristala zaradi depresije. Hiron mi je začel razlagati:
"Draga moja. Ženska, ki je celih sedem let skrbela zate ni bila tvoja mami. Bila je nimfa. Ni umrla, le pogreznila se je v zemljo." Imela sem na milijone vprašanj. Zakaj torej zame ni skrbel oče? Kdo je bil moj oče?...
"Glede na to, da ti je mami podarila črno mačko in poznam njen glas sklepam, da je to Ate, boginja nesreče. Zato si velikokrat depresivna," je Hiron odgovoril na polovico mojih vprašanj.
"Kaj pa moj oče? Kdo je in zakaj me mami ni dala njemu?" sem ga vprašala.
"To je skrivnost bogov. Zdaj pa pojdi do Atine koče in pojdi spat. Dovolj si doživela za en dan," mi je rekel Hiron. Hotela sem ugovarjati a nism mogla. Odprla sem vrata in na tla je padla Annie.
"Prisluškovala si, kajne?" sem jo vprašala resno. Osramočeno je prikimala. Ah, Irisina hči. Njen osramočeni nasmeh me je spravil v dobro voljo, kakor mavrica. Pospremila me je do nesrečne koče. Koče od moje mame, Ate.
#VročaMačka