»Kdaj bomo začeli?« vprašam.
»Jutri? Danes je že skoraj polnoč.« reče Zala. Nato gremo spat.
»Če bomo prirejali pesmi potrebujemo ime »benda«.« rečem ob približno 1.13.
»Ne vem.« se oglasi Kaj.
»Če ne veš potem zapri usta.« sikne Maj.
»Joj! Utihnita!« skoraj zakriči Zala in se obrne.
»Joh! Kako ste sitni!« reče Kaj.
»Lahko noč.« užaljeno rečem in zaprem oči.
»Au! Kaj je tako trdo?« slišim Zalo, ki se premetava po postelji.
»Mene bolj boli kot tebe. Sredi noči si me porinila s postelje.
»Mm-hm. Oprosti.« zaspano reče. Počasi vstanem. Danes je silvestrovo. Oče je rekel, da je darilo zame za božič naročil prepozno in, da ga dobim za silvestrovo. Počasi vstanem in se grem uredit v kopalnico.
»Pridite na zajtrk!« veselo zakliče oče in počasi in lenobno gremo dol.
»O moj bog!« zavpijem, ko pridem dol. Skoraj me kap. Začnem se jokati. Joka pa pri meni res ni mogoče ustaviti. Primem se za glavo in počepnem. K meni priteče majhen kuža. Francoski buldog. Točno tak kot sem si ga želela. Dvignem ga v naročje in ga božam.
»O moj bog!« reče zlomljeno Zala, ko pride dol. »Kako je luškan!«
»Hvala očka!« izustim in ga objamem.
»Kaj se dogaja?« pride v sobo Maj. Ko zagleda mali kužkov repek doda: »Joj! Zakaj se ženske takoj tako zlomite, ko dobite kužka?« kuža se obrne in Maj takoj spremeni svojo misel: »Joj! Kako je lušn!«
»Kako mu je ime?« vpraša.
»Em… pa naj bo… katerega spola je?« vprašam očka. Dvigne ga in potrdi
»Punčka.« reče.
»Fuj!« smo vsi zgroženi, kako lahko to gleda.
»Prav, pa ji bo ime… Lily.« rečem in vsi planemo v smeh. »Ne ne ne… Luna!« se odločim.
»Uuu… lepo.« reče Maj in prisrčno se nasmehnem.
»Gremo na sprehod?« predlaga Zala in kar brez zajtrka se odpravimo na sprehod.
»Hej Adrian!« rečem, a on še vedno popravlja svoje pokvarjeno kolo. Ne vem zakaj se mora pozimi voziti s kolesom. Nelogično je.
»Adrian?!« ponovim.
»Zakaj? Zakaj? Zato ker imaš raka? Povedal sem ti že!« se razburi. Dvignem eno obrv.
»Aha. Sepravi si nama sledil, kaj?« rečem in obrv dvignem še bolj gor.
»Mm-hm.« reče.
»Kaj se tu dogaja?« se vmeša Maj.
»Maj! Prosim na. Podite naprej!« rečem in Zali izročim Luno.
»Aha. To je tisti Maj.« reče Adrian. Obrv dvignem še bolj gor. Kar malo me že boli.
»Pevski dvoboj?« predlagam.
»Naj bo.«
»Če zmagam me pustiš na miru, do konca življenja, če pa ti pa…« nimam več ideje.
»Pa sva skupaj do konca tvojega življenja.« doda. Ko razmišljam v smislu do konca življenja je tako boleče. Do konca življenja. To pomeni ni več dolgo.
»Zmenjena?« reče Adrian. Požrem velik cmok in pokimam.

Hej!
Tu je nov del!

LUNA: https://encrypted-tbn0.gstatic.com/images?q=tbn:ANd9GcTmz57jN2EO-t15l41_sBMkLj4NLbv8grLqEA&usqp=CAU
Lp. Ilovecandy