V hišici sedem na udobno posteljo. Ob steni zagledam moj stari sintetizator. Počasi sedem na stok poleg njega in začnem igrati. Ne vem kaj. Sproti si izmišljujem in veselo izgovarjam note. Zaprem oči. Uživam v moji glasbi. Včasih se mi zazdi, da bi lahko postala skladateljica! Ampak zadaj se moj veseli slog glasbe spremeni. Roka bi zdrsne po tipkah navzdol in zadane na najnižji ton. Igram mračno in žalostno. Večinoma so toni nizki. Če želim narediti strašljiv učinek z eno roko igram nizke z drugo pa visoke tone. Če bi iz mojega igranja želeli potegnili zgodbo, bi nastala grozljivka.
»Lili! Lili! Kje si? Lili!« zaslišim prestrašen Majev glas. Nočem ga pogledati, zato enostavno neham igrati ter se skozi lupo na strehi hiške zavihtim na lestev po kateri pridem do majhne hiške v kateri lahko preživiš 14 dni, če nisi odvisen od računalniških naprav, wifija, alkohola ali pa drog. V sobici je postelja, velika omara v kateri imaš vodo in hrano in 2 para oblačil. Sobica je čisto majhna, se pa v njej počutim domače. Sedem na posteljo in ležem. Razmišljam o sebi in o vseh ljudeh, ki jih imam rada in ki jih nimam rada in imajo oni radi mene. Spet zaslišim Majev glas:
»Lili! Kje si? Nujno ti moram nekaj povedat.« kriči po gozdu. Poslušam ga še kakšno uro potem se njegovega glasu naveličam. Splezam iz hiške na drevesu in ga poiščem. Počasi in tiho ga potrepljam po rami.
»Aaa! Na pomoč! Kdo je to?« zakriči, se obrne in me skoraj boksne v obraz. Hitro se umaknem dol, ampak se kaj kmalu zavem, da je bila to napačna izbira. Maj boksne v prazno, tako da pade name. Sva v neprijetnem položaju.
»Em… hm…« zelo je nerodno. Zaprem oči. Nočem ga gledati. Moje zaprte oči vzame v napačni smeri. Spet me poljubi. Z nogami ga grobo odrinem in zakričim:
»Pojdi stran! Nočem te več videti! sploh nimaš koleščkov v glavi! Ali pa se vrtijo v napačni smeri! Bedak!« stečem globlje v gozd, Maj pa za mano. Stečem s poti. Maju mi uspe uiti. Vrnem se domov. Še vedno slišim Maja.
»Lili! Kje si? Lili!« samo splezam nazaj na streho in s strehe v sobo. V sobi-kakor sem pričakovala-sedi Zala.
»Izpusti svoje togote.« reče in sedem poleg nje.
»Maj me je včeraj poljubil. Prej sem zbežala v najino hiško. Potem sem šla do njega in ga potrepljala po rami in on se je obrnil, jaz sem se sklonili, ravno toliko, da me ni boksnil, je pa zato padel name. Nisem ga hotela gledati, zato sem zaprla oči, moje zaprte oči je narobe razumel in me spet poljubil! Potem jih je dobil malo po možganih in potem sem zbežala po najini skrivni poti domov.« ji zdrdram in se vržem s hrbtom na posteljo. Tudi ona se vrže z hrbtom na posteljo in me pogleda.
»Ne zmeni se zanj.« reče in pogleda nazaj v strop.
»Ampak! Ukradel mi je prvi poljub! Ni bilo kot bi moralo biti. Bilo je romantično, na strehi v snegu ampak ni bilo z nekom, ki bi ga dobesedno ljubila oziroma bi mi bil všeč.« ji povem. Potem se še malo pogovarjava in skleneva za sprehod v snegu.
»Hej Zala! Kdo sploh sta ta dva? Sta tvoja sorodnika ali…« pogovor nanese na to vprašanje.
»Ne. Moja pol brata sta. In sitna ko kuri. Po očetovi strani sta moja pol brata.« pove in debelo jo pogledam.
»Nisi mi povedala, da imaš pol brata!« rečem malo jezno.
Hej!
Vam je bil ta del všeč?
Upam, da ker zadnje čase dobivam zelo malo laikov in kometarjev. :(
Lp. Ilovecandy
»Lili! Lili! Kje si? Lili!« zaslišim prestrašen Majev glas. Nočem ga pogledati, zato enostavno neham igrati ter se skozi lupo na strehi hiške zavihtim na lestev po kateri pridem do majhne hiške v kateri lahko preživiš 14 dni, če nisi odvisen od računalniških naprav, wifija, alkohola ali pa drog. V sobici je postelja, velika omara v kateri imaš vodo in hrano in 2 para oblačil. Sobica je čisto majhna, se pa v njej počutim domače. Sedem na posteljo in ležem. Razmišljam o sebi in o vseh ljudeh, ki jih imam rada in ki jih nimam rada in imajo oni radi mene. Spet zaslišim Majev glas:
»Lili! Kje si? Nujno ti moram nekaj povedat.« kriči po gozdu. Poslušam ga še kakšno uro potem se njegovega glasu naveličam. Splezam iz hiške na drevesu in ga poiščem. Počasi in tiho ga potrepljam po rami.
»Aaa! Na pomoč! Kdo je to?« zakriči, se obrne in me skoraj boksne v obraz. Hitro se umaknem dol, ampak se kaj kmalu zavem, da je bila to napačna izbira. Maj boksne v prazno, tako da pade name. Sva v neprijetnem položaju.
»Em… hm…« zelo je nerodno. Zaprem oči. Nočem ga gledati. Moje zaprte oči vzame v napačni smeri. Spet me poljubi. Z nogami ga grobo odrinem in zakričim:
»Pojdi stran! Nočem te več videti! sploh nimaš koleščkov v glavi! Ali pa se vrtijo v napačni smeri! Bedak!« stečem globlje v gozd, Maj pa za mano. Stečem s poti. Maju mi uspe uiti. Vrnem se domov. Še vedno slišim Maja.
»Lili! Kje si? Lili!« samo splezam nazaj na streho in s strehe v sobo. V sobi-kakor sem pričakovala-sedi Zala.
»Izpusti svoje togote.« reče in sedem poleg nje.
»Maj me je včeraj poljubil. Prej sem zbežala v najino hiško. Potem sem šla do njega in ga potrepljala po rami in on se je obrnil, jaz sem se sklonili, ravno toliko, da me ni boksnil, je pa zato padel name. Nisem ga hotela gledati, zato sem zaprla oči, moje zaprte oči je narobe razumel in me spet poljubil! Potem jih je dobil malo po možganih in potem sem zbežala po najini skrivni poti domov.« ji zdrdram in se vržem s hrbtom na posteljo. Tudi ona se vrže z hrbtom na posteljo in me pogleda.
»Ne zmeni se zanj.« reče in pogleda nazaj v strop.
»Ampak! Ukradel mi je prvi poljub! Ni bilo kot bi moralo biti. Bilo je romantično, na strehi v snegu ampak ni bilo z nekom, ki bi ga dobesedno ljubila oziroma bi mi bil všeč.« ji povem. Potem se še malo pogovarjava in skleneva za sprehod v snegu.
»Hej Zala! Kdo sploh sta ta dva? Sta tvoja sorodnika ali…« pogovor nanese na to vprašanje.
»Ne. Moja pol brata sta. In sitna ko kuri. Po očetovi strani sta moja pol brata.« pove in debelo jo pogledam.
»Nisi mi povedala, da imaš pol brata!« rečem malo jezno.
Hej!
Vam je bil ta del všeč?
Upam, da ker zadnje čase dobivam zelo malo laikov in kometarjev. :(
Lp. Ilovecandy
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Raes obožujem to zgodbo, kar tako naprej:hugging:
0
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Nimam beseddd:heart::heart::heart::heart::heart:
0
Moj odgovor:
Nesreča
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Starši
Zdravo! Jaz imam probleme z družino. Če mogoče veste, kako se to lahko spremeni, mi prosim napišite, saj sem že res obupana.
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
1. Starši me silijo v stvari, ki jih ne želim delat. Zato že nekaj časa razmišljam o pobegu od doma, saj dojemam, da nikoli ne bom imela besede kaj odločiti sama. Kaj mislite?
2. Vse kar je narobe, mislijo, da je moja krivda, zato pogosto dobivam kazni, kot so npr. pripor v sobi, brez telefona ali računalnika za mesec itd. Kako naj dokažem, da nisem kriva?
3. V šoli sem odličnjakinja in zato dobivam same petice. Ampak so starši bolj ponosni na mojega brata, ki ima sicer slabše ocene. Za nagrado ga peljejo v restavracijo, zame se pa ne zmenijo. Kaj naj naredim, da pridobim njihovo pozornost?
Upam, da boste lahko pomagali, saj sem sama že čisto izgubljena. :disappointed:
Vprašanje
Kako vam je všeč zgodba v Pilu?
Zelo mi je všeč.
(192)
Srednje.
(139)
Ni mi všeč.
(37)