Ko sem prišla domov sem se prebila mimo družine in jezno odtopotala v svojo sobo. In takšna je zgodba kako sem zasovražila cel svet. Pa ne čisto celega. Uredila sem violino. Vzela prve note. Na internetu našla vaj kot so kako držati lok… ura je 20.00. vse sem že uredila in zdaj vadim violino. Na vrata potrka… …nekdo. Ne vem kdo, jaz pa odvrnem :
»Sovražim cel svet in s tem verjetno mislim tudi tebe.« ta stavek sem že zelo natrenirala in komaj čakala, da ga uporabim
»Oprosti. Nisem mislila resno.« žalostno reče nežen glas zunaj. Dvignem glavo, hitro vstanem in gremo odprt vrata. Pred njimi stoji Zala. Pade mi v objem.
»Če je res tako mi dokaži.« rečem in dodam.. »Danes boš prespal pri meni rečem ona pa odvrne:
»Ni problema!« skloni se proti tlom in gor potegne črno potovalko. »Mami in tvoj oče sta mi dovolila, da pri tebi ostanem 14 dni. Da pa ne boš mislila, da sva sami je poleg mene še nekdo.« reče in se umakne. Tam stojita dva fanta. Eden pristopi k meni in reče:
»Živijo! Jaz sem Maj, ti pa si verjetno Lili!« živahno reče. Glavo nagne k mojim ušesom šepne:
»Lušna si.« umakne se, jaz pa zardim. Nato pristopi še drugi. On ima na obrazu velik nasmeh in začne:
»Živijo jaz sem Kaj! Ti si pa verjetno Lili. Drugače igram klavir, Maj pa kitaro. Oba sva zelo dobra! Zmagala sva že na 3 tekmovanjih.« je hitro povedal.
»Em… super?« sem počasi rekla.
»Ne poslušaj ga. Ves čas samo nekaj naklada.« reče Maj, Kaj pa ga potegne za kepo las. »Auu… nehaj!« zavpije Maj in nato se začne pretep. Nekako mi ju uspe poriniti skozi vrata, da se zzunaj do konca stepeta, in vrata zaklenem.
»No. Prej sem vadila… ti lahko pokažem kako mi gre?« vprašam.
»Seveda! Kar daj!« vzamem violino in začnem igrati. Malo sem nečista, ampak glede na to, da igram prvi dan mi gre zelo dobro. Ko končam mi Zala zaploska.

»Zelo, zelo dobro.« reče nakar zaslišiva glasno trkanje na vrata. Odklenem vrata.
»No kje bova midva spala?« vpraša Kaj.
»Vidva bosta na tleh midve z Lili pa bova spali na postelji.« zdrdra Zala preden jaz sploh uspem kaj reči.
»Prav.« reče Maj in iz svoje velike potovalke potegne spalno vrečo. Položi jo na tla ob postelji iz njene notranjosti potegne blazino in jo položi na spalno vrečo. »Moje udobno ležišče.« reče in se uleže na spalno vrečo.
»Haha.« rečem. »Ne bo ti treba spati tu. Tudi Zala po navadi ni spala tako, ko je prišla sem. Umakni se.« rečem in Maj podre svoje ležišče. Z postelje moje postelje dam odejo in blazine in jo dvignem, tako da izgleda, kakor omara. Odprem jo in notri je jogi.
»Tu gor ti bo veliko bolj udobno.« rečem in jogi potegnem iz omare. Položim ge v kot in omaro zaprem in jo položim nazaj dol.
»Lepo!« reče Maj in blazino vrže na jogi. Iz potovalke potegne še odejo in se udobno namesti na posteljo.
»Em… ti in Kaj bosta spala skupaj.« rečem v majhni zadregi, Kaj pa odvrne.
»Prav! Vsako minuto ga bom dregnil, da bo nehal smrčati.« reče in vsi pademo v smeh. Vsi razen Maja, ki nas grdo gleda in zavija z očmi.


»Glede na to, da je božični večer bi lahko šli dol!« predlaga Zala in vsi se z njo strinjamo. Ob 23.45 gremo nazaj v mojo sobo.
»Uf… vi imate pa veliko družabnih iger za božič.« reče Kaj.
»Ne sprašuj. Letos jih je bilo celo malo! Lani smo jih imeli skoraj 30! Vsako leto jih damo 15 na karitas. Letos nismo mogli kupiti novih, zaradi Korone.« povem in nadaljujem. »Kdo gre prvi pod prho?« vprašam in v trenutku je v zraku 5 rok. »Prav. Zala. Jaz se tako ali tako grem vedno zadnja stuširat« rečem in pokažem na Zalo. Zala z roko v pesti reče:
»Jesss!«
»Kaj? Prvi sem jo imel gor!« se pritoži Maj, jaz pa odvrnem:
»Pravila so pravila. Če imaš v naši družini pravila, jih ne moreš spremeniti.« in se tiho zahihitam. »Obedve roki morata biti v zraku, da si lahko prvi.« mu hitro povem in on se sesede na posteljo. Čez 15 minut se vrne Zala. Ko se vsi uredimo ležemo v postelje. Malo se še pogovarjamo. Ko vsi trije zaspijo počasi in tiho vstanem iz postelje. Čisto tiho si oblečem jopo in toplo trenirko ter počasi odprem okno moje sobe. Stopim na mizo in splezam po steni hiše na streho. Usedem se na majhno zasneženo blazino, ki sem jo včeraj pozabila na strehi. Kolena stisnem k prsim in gledam v oddaljeno mesto nekje na koncu travnika. S kapuco jopice si pokrijem glavo. Za sabo zaslišim tih glas.
»Hej.« hitro se obrnem. Tam stoji Maj in me gleda.
»Kaj počneš tukaj?« ga vprašam.
»Tudi sem doma sedim na strehi. Včasih po cele ure in gledam v daljavo ali pa prisluškujem, kaj se pogovarjajo odrastli.« mi pove in se počasi usede poleg mene.
»Kako dolgo že imaš takšno navado?« ga vprašam po nekaj minutah tišine.
»Dve leti? Mogoče eno leto in pol. Ne vem.« reče in prisede malo bližje k meni.
»Nikoli me ne boš premagal. Jaz to počnem že šest let. Tako prva dobim največ informacij. Lani sem tako še pred vsemi ostalimi izvedela, da bo očka posvojil enega dojenčka.« mu povem in se še bolj privijem v jopico. Prijetno je. In toplo. Čeprav name padajo kosmi snežink se počutim kakor da sedim ob kaminu. Maj prisede čisto k meni in me z eno roko objame čez ramo. Obrnem glavo in on me… … poljubi! Hitro vstanem s sebe otresem sneg in se zavihtim skozi okno v sobo. Slečem jopico in trenirko ter ležem v posteljo, kakor da se ni nič zgodilo.

Naslednje jutro Maja niti pogledam ne. Ko se vsi spravijo na zajtrk zaklenem vrata sobe in v roke vzamem violino. Po dveh urah zaslišim trkanje na vrata.
»Kdo je?« zadirčno vprašam.
»Jaz. Maj.« reče in me prosi. »se lahko prosim pogovoriva?«
»Pojdi stran!« skoraj zavpijem in srce mi na polno razbija. Spet splezam na streho. Ne želim, da me opazi. Tudi jaz ga nočem videti. s dolgim skokom skočim na streho vrtne hiške in skočim z nje. Stečem v gozd. Vse je belo in snežinke še vedno padajo. Čarobno je. Po petih minutah hoje pridem do drevesa ki sem ga iskala. In v zrak zakličem:
»Dudidu!« dol pade lestev. Splezam po lestvi v hišico na drevesu.


Hojla!
Tukaj je nov del moje zgodbe.
Če vam je bil všeč se naročite name in polajkajte in pokomentirajt.
Lp. Ilovecandy