Hejla,
tukaj je nov del moje zgodbe. Upam, da vam bo všeč.
--------------------------------------------------------------------------
Odgovoril je: oči je v bolnici. Ko sem to slišala sem mislila, da se heca a po izrazu sem vedela da se ne. Na hitro sem se poslovila od Maksa in skupaj z Jakom sva stekla proti domu. Vstopila sva v hišo. Na kavču je sedela mama vsa objokana. Počasi sva se ji približala in se usedla poleg nje. Želela sem jo vprašati kaj se je zgodilo, a si nisem upala. Ampak očitno ima mami super moč saj je začela razlagati kaj se je zgodilo. Povedala je: vajin oče je bil sam v sobi (karantena) ko je kar naenkrat začel vpiti. Najprej sem mislila, da se samo zabava, a trajalo je predolgo in zato sem si nataknila masko in odšla v sobo. Oče je ležal na tleh in se tresel, kolikor hitro sem stekla do telefona in poklicala rešilca. Rešilec je prišel v roku 5 minut. Nato so očeta naložili na vozila in ga odpeljali v bolnico. Mami sem potiho vprašala: »Ali bo vse vredu?«. A mi je povedala, da odgovora na to ne pozna. Naslednjih nekaj minut smo molčali nato pa sem se po tiho odpravila v sobo. Ulegla sem se na posteljo in se z glavo zakopala v povšter. Šele kakšne pol ure kasneje sem bila pripravljena narediti kaj drugega. Odprla sem telefon in želela sem poslati esemes Kaji in Hani. A preden sem pritisnila pošlji sem se spomnila da mi itak ne bosta odgovorili. Zaprla sem telefon. Nato pa sem se spomnila, da mi je Maks rekel, da bo on moj prijatelj. Stekla sem do telefona in ga odprla (po moje sem postavila nov svetovni rekord). Takoj sem zagledala novo sporočilo. Odprla sem ga in prebrala. Tako sem bila srečna, da sem imela nekoga s katerim sem se lahko pogovarjala. Z Maksom sva se nekaj časa pogovarjala, ampak je potem moral oditi na trening (trenira rokomet). Zahvalila sem se mu in ga odzdravila z : bye. Nato pa je tudi on napisal bye a dodal je še srček in to mi je ulilo malo upanja. Čeprav sem vedela da je bilo mogoče ponesreči. Z majhnim nasmehom sem se odpravila proti kuhinji. Ampak očitno sem res ukleta, saj se je pred hišo ustavil nek rešilec, čez nekaj sekund pa je pozvonilo pri vratih… (se nadaljuje)
--------------------------------------------------------------------------
Evo pa smo na koncu. Hvala, ker si prebral/a.
Res bi bila vesela tvojega lajka in komentarja. Veliko mi pomenijo.
P.S. Danes sem objavila malo bolj zgodaj ker potem nekam gremo.
Lepo bodite