To sem objavila zdaj, ker jutri nimam časa. Uživajte!


»Hss! Zakaj motiš moje bralne urice!? Ali ne bi mogli smrkavci kot ti ob enih zjutraj že spat? Nikoli se ne potikaj po Ljubljani ponoči.« je zasikala.
Dekle se je ozrlo proti Lieselotinim ranam in se nevede obliznilo.
»Jaz sem Julija...« Je reklo dekle in se nasmehnilo na tako nenavaden način, kot da se ni še nikoli prej smejala.
Lieselot je začudeno strmela vanjo.
Takrat je Lieselot na ramo priletel netopir, zato je zavreščala:
»Si VAMPIRKA ali kaj?!«
Julija se je nasmehnila in iz ust so ji pomolili dolgi podočniki.
»Vreme je res pokazalo zobe, kaj?« je nato rekla Julija ter še vedno strmela v Lilo.
»Verjetno;« se je poskušala izmuzniti pogledu.
»Pridi, dala ti bom nekaj za pod zob.« Je še bolj skrivnostno rekla Julija.
Nato je vzela zrezek in ga Lieselot pomolila pred nos. Lieselot ga je zamišljeno razrezala in si majhen košček potisnila v usta.
»Mhm!« je zamomljala.
»Dober je, mar ne? Na pol pečen... tako da iz njega še vedno teče sveža kri.« je Julija rekla in tako nenavadno zaškilila, da sta Lieselot nogi hoteli pognati naravnost domov.
»Vem, kaj si;« je zavzdihnila Lieselot.

»Vampir iz babičinih pripovedk. Zdaj mi lahko samo priznaš, da si samo lik iz mojih sanj.« je nadaljevala.
»Ne, ne sanjaš. Če bi bile to sanje, bi bila to tvoja najhujša nočna mora. Zdaj, ko si me spoznala, me ne boš nikoli več pozabila. Zasidrala se bom v najtemnejše kotičke tvojih možganov. Gorje tebi, če se me poskusiš znebiti.« je zasikala nazaj.
Lieselot je v trenutku postalo silno neprijetno, zato je hotela zbežati domov, da bi se izvila prijemu ostrih krempljev dekleta, z imenom Julija. Hlastno je prijela Lili, ter z ostrim pogledom premerila vampirko, ki je še vedno brezčustveno strmela vanjo. Julija je vstala in zapahnila vrata pred Lieselot . Ta se je obrnila proti njej. Zadržala je sapo. Juliji so se oči temno rdeče zasvetlikale. Lieselot je od strahu na tla spustila Lili. Srce ji je skoraj skočilo iz prsnega koša. Julija ji je pihala na vrat.
»Hm, seveda... Spet se me smrtniki bojijo. Ni čudno, da nimam prijateljev. Ampak ti si mi nenavadno všeč... Če že greš, me obišči jutri, ob treh zjutraj. Če zamudiš, se ti bo slabo pisalo...!« Je Julija zavzdihnila, medtem ko je Lieselot pobrala šila in kopita ter se izmuznila skozi razbito šipo.
Stopicljala je po temačnih ulicah nevede, da se ji tik za petami plazi Julija, lačna njene krvi. Prej navadna luna se je začela barvati rdeče ...