Dnevnik Lare, 17. november

Dragi dnevnik,

vse je postalo malo bolj zapleteno. Danes se mi je zgodilo nekaj, česar nisem pričakovala. Joonho je… prišel do mene. Ja, prav si prebrala! Nič več samo gledanje iz daleč, ampak dejanski pogovor. In vse se je začelo zaradi nečesa tako nenavadnega.

V šoli smo imeli test iz matematike in jaz sem bila popolnoma zatopljena v svoje misli. Spet sem se spraševala, ali naj pišem blog o K-popu. Kaj pa, če bi se res odločila, da bi poskusila? Bi to pomenilo, da bi si končno vzela življenje v svoje roke in delala nekaj, kar me veseli? Medtem sem se trudila rešiti naloge, ko je prišel Joonho k moji mizi. Za trenutek sem skoraj omedlela. Mislila sem, da me bo vprašal nekaj v zvezi s testom, ampak ne – vprašal me je, če imam morda kakšen priporočilo za pesem.

Kaj? Mislim, ali me je samo zafrkaval? Ko sem ga pogledala, sem opazila, da sploh ni bil iz grda – nasprotno, bil je iskren. Takoj sem pomislila na Stray Kids in ATEEZ, ampak sem se malo zmedla, ko sem morala izbrati eno pesem. Na koncu sem mu povedala, naj si ogleda pesem BTS - "Dynamite". Rekla sem mu, da je to ena od tistih pesmi, ki jo moraš poslušati, če želiš začutiti pravo energijo K-popa.

In potem se je zgodilo nekaj, kar sem si želela, a hkrati tudi bala. Nasmehnil se je in rekel, da bo poslušal. Verjetno misliš, da se to sliši kot preprosta stvar, ampak zame je bilo vseeno velik korak. Joonho, najbolj kul fant v šoli, me je dejansko vprašal za priporočilo. To je kot sanje, ki se počasi uresničujejo.

Malo sem se sprostila in pogovor je stekel še naprej. Ko je odšel, me je še enkrat pogledal in rekel: "Hvala, Lara. Se vidiva." To ni bilo kot običajen pogovor, to je bilo nekaj več. Kot da je začel videti nekaj v meni, česar ni videl prej. Moje srce je bilo na pol poti do tega, da se je ustavilo. Če bi mi zdaj vprašal, ali bi mu povedala, da sem zaljubljena v K-pop in sanjarim o njem, bi rekla: "Ne, prehitro je." Ampak tudi ne morem si več pomagati. Moji občutki so tam.

Po šoli sem komaj čakala, da pridem domov. Takoj sem se usedla za računalnik, odprla YouTube in začela poslušati vse svoje najljubše K-pop pesmi. Tudi danes sem si zabila v glavo, da želim res postati bolj pogumna – da želim biti tista Lara, ki je odprta, iskrena in verjame v to, kar ima rada. In če me ljudje ne razumejo, pač ne – vendar me ni strah, da bi bila svoja.

Joonho mi je dal občutek, da ni vse izgubljeno. Danes se mi zdi, da sem naredila prvi korak – da sem postala bolj jaz. To je nekaj, kar sem si dolgo želela. In mogoče … mogoče ni tako noro, da bi bila K-pop oboževalka. Morda bom lahko Joonhoju kdaj pokazala še več tega, kar imam rada. Morda bova imela skupne trenutke, ki jih bova delila. Morda to ni samo najina glasba, ampak najina zgodba.

Jutri bom še vedno nosila svojo BTS majico v šolo, a zdaj bom imela nekaj več poguma, ko bom hodila mimo Joonha. Mogoče bom celo pogumno vprašala, ali je poslušal pesem. Če me vpraša, kdo so moji najljubši člani v skupini, bom verjetno skoraj omedlela, ampak vem, da bom povedala. In mogoče, če bo imel kakšno vprašanje o K-popu, mu bom z veseljem odgovorila.

Upam, da bom čez nekaj tednov še vedno imela ta občutek poguma. In kdo ve – morda bom začela še bolj verjeti, da je vsakodnevna ljubezen do K-popa lahko nekaj posebnega, nekaj, kar lahko deliš z drugimi. In morda, samo morda, bom imela tudi dovolj poguma, da mu povem, kaj resnično čutim.

Lara