Hej!
Novi del dodajam nekoliko pozneje, ampak me sploh ni bilo doma, tako, da nisem prišla do računalnika. Če koga slučajno zanima, sem bila pri sestrični. Zjutraj sem spala potem jedla, pobirala česen in spet jedla. Čez dan sem se precej dolgočasila. Ampak zvečer je bilo pa super, ko sva šli ven. Da ne pozabim, tuakj je nov del!¨Uživajte in zelo bi bila vesela komentarja ali lajka!
***
Nina
Petek, 21. junij
»Kaj pa praviš za te hlače?« Široko se ji nasmehnem in ji z hlačami pomaham pred nosom. Nekoliko jih odmakne in jih pregleda. Namršči se in reče: »No, meni niso. Ne vem zakaj rabiš tako kratke hlače. Kdo to sploh nosi?« Hitro pokažem nase in obraz se ji razjasni. »OK, ti, ker si pač posebna. Ne razumem zakaj morajo biti tako kratke. Meni se zdi, da ti tukaj lahko pogleda ven pol zadnjice.« Grdo jo pogledam in hitro se popravi: »OK, vem bi ti lahko pogledalo pol RITI. Srečna?« Nasmehnem se ji in priliznjeno rečem: »Kot, moja ušesa, ko moj preljubi brat izklopi glasbo. Drugače pa mi je jasno, da jih naša pridna Sabina ne bo nosila. Ampak kaj pa jaz?« Pridrži jih pred mojim trebuhom in reče: »Zate so bile narejene!« To torej pomeni, ja.
Objamem jo. Hitro skočim nazaj in stečem v garderobo. Garderobe v trgovini so se mi vedno zdele čisto premajhne, ampak na žalost nimam super moči, ki bi mi dale možnost, da bi večala prostore. To bi bilo sicer ful zakon! Mislim, tudi ostale super moči bi bile zakon. Na primer letenje, teleportacija ali pa branje misli! Vedno sem hotela vedeti kaj si drugi mislijo o meni.
Hlače vržem na stol in si slečem svoje. Poteptam jih na tleh in nase naveznem te. So bele, z visokim pasom in izredno raztrgane. Čisto zame! Veselo si jih vlečem gor, ko ugotovim.
Joj, ne! Niso mi prav! Žalostno se pogledam v ogledalo in šepnem Sabini skozi vrata: »Hej, a greš lahko pogledati, če imajo kakšno večjo številko?« Potrdi in že slišim njene korake. Počasi si slečem hlače, ko jo slišim: »Oprosti. Te so bile edine.« Ozko odprem vrata in v roke mi da hlače. A se ti hecaš?! Te so še dve številki manjše! »Hej, saj se mi ne bo rit zmanjšala v pol minute za 2 številki!« Začne se na glas smejati, potem pa pridušeno. Zveni, kot kakšna majhna punčka, ki se ne more nehati smejati, pa bi vsi radi, da utihne. Zaslišim glas, ki bi ga prepoznala na tisoče kilometrov: »A si pojedla malo preveč čokolade, draga sestrica?« Oh, kako ga sovražim! »Skidaj Nino! Nimaš nobenih svojih bednih prijateljev za norčevanje?« Moj starejši brat se zasmeji in, ko se umiri reče: »Imam, samo si ti najboljša tarča!« Še enkrat se zasmeje, kot pečeni maček in odide. Vidite, s čim živim!
Čez kakšno minuto pomolim glavo ven. Upala sem, da bo Sabina sočustvovala, ampak se je še vedno smejala. »Hej!« Sem ji rekla in hitro se je zresnila. Pokimam in spet zaprem vrata. Slečem si premajhne hlače in se oblečem v svoje. Vzamem hlače in torbo, ter zaprem vrata za seboj.
»OK, zdaj, ko sva ugotovili, da te niso prave, še kaj iščeva?« Presenečeno jo pogledam: »Itak! Mislim, če sem že dobila denar, ga moram porabiti. In še vedno mi manjkajo hlače in obleka. Oh, pa še kopalke morava najti! Tudi zate.« Že se poskuša braniti, ko nadaljujem: »A-a. Ne boš šla v tistih tvojih, ki so narejene za stare babice, ne pa za potencialno super prijazno in lepo najstnico, ki še mora delati na samozavesti!« Odpre usta in tokrat ji pustim do besede: »Sploh niso za babice! Čisto lepe so in jaz se v njih počutim odlično. Definitivno ne rabim novih.« Pogledam jo izpod čela in si premisli: »No, prav, ampak ne bom takih kot ti!« Kako je lepo, ko te vsi poslušajo!
Odšli sva do naslednje trgovine. Nekaj časa sva iskali, ko sem jo zagledala. Stala je čisto v kotu, da je skoraj ne bi opazila. Ni imela še veliko družbe in videti je bila žalostna. Verjemite, bila je ljubezen na prvi pogled.
Sabino sem prijela in povlekla za roko. S prva je bila presenečena, ampak ko jo je zagledala, je razumela. Z rokami si je pokrila usta. »Čisto zate!« Je dahnila in hitro sem jo vzela z obešalnika. Stekla sem v garderobo in se hitro slekla. Navlekla sem si novo, prekrasno obleko. Ponosno sem stopila iz kabine in se, kot manekenka sprehodila pred Sabino. Začela je navdušeno ploskati in jaz sem se elegantno priklonila. Takoj sem vedela, da je to ta, ki jo vzamem.
Pogledala sem se v ogledalo in videla sebe. Od zunaj in od znotraj. Obleka je oprijeta, konča se nad kolenom in z tankimi naramnicami. Vidi se mi modrček, ampak to bom že uredila. Ima tanke, goste črte, bele, rumene in črne. Popolna je!
Seveda sem jo vzela in že sva šli do naslednje trgovine. Tam nisva nič našli. Imeli so samo taka čudna stara oblačila, bolj za babice.
»A bi šli zdaj kaj jesti? Jaz sem lačna.« Je vprašala Sabina. Tisti trenutek se je oglasil moj želodec. Dolgo in glasno je zakrulil. »Mislim, da ti je moj želodec že odgovoril!« Zasmejeva se. Lepo je, če točno veš, kdaj se moraš s kom smejati, če si skoraj bereš misli. Vem, da nimajo vsi te sreče, ampak jaz jo imam. In mislim, da tako misli tudi Sabina.
Torej, sva poiskali restavracijo. Dejansko sva morali odpreti zemljevid. Ker se (kot ponavadi) nisva znašli sva spraševali ljudi. Nekaj sva jih izprašali, ko sva končno razumeli. Kako naj razumem, da moram iti naravnost pa potem levo pa še enkrat levo in desno zaviti pri neki trgovini in se sprehoditi še 200 metrov?! K sreči je Sabina, ki dejansko zna uporabljati možgane. Saj ne, da sem neumna, ampak sem v tem vseeno slabša.
Pohiteli sva in našli. Poiskali sva si mizo v kotu in sedli. Odložila sem torbe na stol in si oddahnila. Nakupovanje te utrudi! Sabina je poiskala telefon in nekaj gledala. Nato ji je zazvonil telefon in se je oglasila. »Živjo, mami. Ja, še vedno sva tu. Zdaj sva šli jest. Ne, ne bom preveč pojedla, vem, da boš naredila večerjo. Seveda bom čez 2 uri doma. Ja, pozdravi še Lariso.« Presenečeno je pogledala in se spet oglasila: »Oh, Larisa! Kako si? Super si? Ja, lepo. A bo mami naredila večerjo? Že dela? Pa to je super! Kaj pomagaš? Nič ne pomagaš! Ti, lumpa majhna! Ja, bom kmalu prišla domov. Boš zdaj pomagala mami? Pridna punca! Ja, pa-pa!« In je odložila. »In?« Sem vprašala. »Mami je bila.« Je rekla in se skrito nasmehnila. Zavila sem z očmi in rekla: »To mi je nekako že uspelo ugotoviti. Zanima me, kaj boš imela za večerjo. Če se lahko najavim!« Zasmeje se, ampak jaz obdržim resen obraz. »Mislim, da je rekla, da bo naredila paello.« »Umm, to pa definitivno pridem probat!« Žalostno povesi glavo in reče: »Oprosti, ampak danes ne moreš. Ati bi imel rojstni dan. Mama je rekla, da hoče imeti večerjo samo za nas. Oprosti, saj v drugih primerih bi te takoj povabila!« Povesim pogled. Joj, res sem slaba prijateljica! Kako sem lahko pozabila?
»Ja, ja, saj ni nič hudega. Res razumem. Žal mi je, da sem pozabila.«