Hej!
Danes imam spet malo filozofiranja. Torej, predvidevam, da nisem edina, ki občasno sovraži svoje sestre in brate. No, ampak verjetno tudi nisem edina, ki misli, da so luštkani. Ker po moji logiki so otroci do 5 leta luštkani potem pa samo še lepi. A ne? Vete tista debela lička, prikupne oči in skuštrani laski! Se mogoče staram v babico? Šalo na stran, tukaj je nov del in globoko upam, da vam bo všeč. Jaz sem nad njim navdušena! Samo opozorilo: v tem delu Klara dobi prijazna čustva.
***
Klara
Nedelja, 23. junij
Za zajtrk nisem pojedla dobesedno nič. Popila sem vodo in še to kakor hitro mame ni bilo v bližini jo pljunila nazaj v umivalnik. Zdaj pa mi kruli želodec! V svojih mislih ga prosim, naj bo tiho, ker si res ne želim pridige kako nisem pojedla nič in kako moram pojesti tablico, ki mi jo stlačila v nahrbtnik. Da smo si na jasnem, sovražim jo! Ampak mama se itak dela, kakor da me sliši, ker sem ji samo danes to povedala že 10-krat. Sedim na zadnjem sedežu zraven Mihe. Vmes imava moj nahrbtnik, torbico in jakni. Miha se je nekajkrat poskušal pogovarjati, ampak sem si hitro vtaknila slušalke v ušesa in dala čim bolj naglas. Ko je ugotovil, da ga ne slišim je obupal.
Seveda me moj želodec noče poslušati. Ker zakaj bi me? Saj bi to dobro služilo mojemu telesu (predvsem zgornjim delom telesa, torej ušesom) v katerem je dejansko tudi on.
Mi nekdo prosim pojasni zakaj o želodcu razmišljam kot o osebi?!
»Ljubica, kruli ti. Mogoče si res premalo pojedla.« Mogoče? Človek ljubi, nič nisem pojedla! Zavila sem z očmi in vztrajno strmela skozi okno. Potipala sem za slušalkami, pa mi je mama spet rekla: »Ne, ne, poslušala me boš. Res nisi nič pojedla. Komaj zvečer boš imela večerjo, do česa je še 5 ur!« Mogoče je to res nekam dolgo. Ampak ne bom popustila!
Kot sem napovedala je seveda mogla omeniti še tablico. »Ras bi mogla pojesti tisto tablico, ki sem ti jo dala. Bi Miha lahko prosim odmaknil jakne?« Miha jo je takoj pogledal, kakor da bi čakal samo to. »Seveda.« Priliznjeno reče in odmakne jakni. Kako si lahko z eno besedo že čisto nadležen in priliznjen?! Mama iz nahrbtnika vzame tablico in mi jo odpre. Kot, da sem dojenček! Oprosti, ampak imam 14 let in mislim, da sem se naučila odpreti tablico. Ampak mame so mame in moja tega noče dojeti.
Tablico mi potisne pred nos. Ne primem je in začne mi jo tlačit v usta. Vztrajno imam zaprta usta, ampak tudi ona ne odneha. Na koncu le odprem usta, ker se mi je že malo stopila na ustnicah. Globoko mi jo potisne in skoraj se zadavim. Pljunem jo ven, ampak vmes en del ponesreči odgriznem. Čim hitreje jo hočem pregristi in pogoltniti, da bi okus izginil. Ampak okus me preseneti. Dejansko je dobra, sladka, ampak še vedno sveža. Mogoče mi je dobra, ker sem tako lačna? Ne, ne! Te tablice ne maram in tako bo ostalo.
Ko sem tablico pljunila ven sem mamo še malo poslinila. Zgrozila se je in hitro odmaknila roko. Potem mi je nehala težiti z tablico. Spet se je obrnila naprej in se pogovarjala z Alešem. Pustila me je pri miru in spet sem si vtaknila slušalke v ušesa.
Vozili smo se po zapuščeni makadamski poti skozi gozd. Nisem bila več prepričana, da gremo prav. » Si prepričan, da smo na pravi poti?« Sem vprašala Aleša. To je bil eden redkih primerov, kadar sploh govorim z njim. Ampak ni se nasmehnil ali bil navdušen, kot je po navadi, ko dejansko govorim z njim. Nekako me je to užalostilo. »Ja, itak. Kmalu bomo tam.« Je rekel, ampak ne preveč prepričljivo. Skomignila sem in si spet vtaknila slušalke v ušesa.
Čez par minut je ustavil in stopil ven. Izklopila sem glasbo. Mama nama je rekla: »Aleš je šel samo preveriti, če je kakšna tabla v bližini.« Kako naj bi bila kakšna tabla tukaj? Nikjer ni kakorkoli kazalo, da je bil pred kratkim kdo tukaj. Vse je bilo zaraščeno. Vozili smo se po makadamski potki, ki je bila zelo ozka in ves čas vijugala, vozila mimo nevarnih prepadov in sploh ni bilo ograje. Nikjer! Stopila sem ven. Vzela sem še nahrbtnik in stopila do maminega odprtega okna. »Grem naokoli pogledati , če najdem pravilno pot. Bom šla kar tja in te pokličem, ko pridem do signala.« Mama je pokimala in me poljubila na čelo. Mi vsaj ne bo treba tja priti z Miho. Bi se potem lahko pretvarjala, da nisem njegova pol sestra?
Takrat je vrata odprl še Miha z svojim nahrbtnikom. »Gram jaz s tabo. Če se slučajno izgubiš.« Zakaj?! Mama je veselo prikimala in dejala Mihi: »Super ideja! Se lahko še malo družita.« Miha se je nasmihal, jaz pa ne. Bila sem jezna. Saj nisem dojenček! In res nočem tja priti z njim. Potem bi vsi mislila, da vsa prava brat in sestra in, da ga imam neizmerno rada. Pa kaj še!
»Ne, saj grem lahko sama, res.« Sem poskušala prijazno dopovedati Mihi. »Res mi ni problem iti s tabo.« Je navdušeno rekel in mi pomežiknil, mama pa je še veselo prikimovala. Resno?! Mama je sklonila glavo in nekaj iskala med nogami. Dvignila se je in držala par tablic za pojest in plastenko vode, ter rekla: »Če bosta slučajno lačna. Pa res pokličita!« Mihi je dala steklenico, meni pa tablice. Namrdnila sem se. Nisem bila več prijazna, niti se sploh pretvarjati, da sem. »OK, kaj res ne moreš dojeti, da nočem tja priti s tabo?! Nočem, da vsi vejo, da sem tvoja sestra! Hočem, da me imajo za normalno, ne pa sestro najbolj luštkanega fanta v kampu!« Sem se zadrla, da je kar poskočil. Miha je postal žalosten, mama pa je kakor hitro sem utihnila postala jezna. »Tako se ne govori, mlada dama! On je tvoj brat in z njim boš prišla tja! Vsem boš veslo povedala, da je tvoj brat in definitivno se ga ne boš izogibala. Razumela?« Tudi mama je povzdignila glas in mi vzbudila slabo vest. Gledala sem proti tlom in skoraj neopazno pokimala. Mama se je umirila in Miho pobožala po dlani. Nasmehnil se ji je in že sva se odpravila.
Gledala sem po gozdu in vsake toliko zavila s poti. Pogledala sem do bližnjega ovinka, če je v bližini kamp. Vedela sem, da ni mogel biti oddaljen več, kot 10 minut in približno kako izgleda. Je na veliki jasi nekje sredi gozda. Speljana je bila cesta do tam, ampak smo jo očitno izgubili. V tišini sva hodila, le kdaj pa kdaj sem po tiho zaklela, ko so se mi lasje zapletli v vejo ali sem se skoraj spotaknila ob korenino. Čutila sem, da me je Miha občasno pogledal, ampak ga nisem nazaj. Čez približno 10 minut me je po tiho vprašal: »Zakaj se me sramuješ?« Zavzdihnila sem. »Ne sramujem se te, kot, da bi bil grd ali ogaben, ampak mi gre na živce, da me noben noče spoznati zaradi mene.« Pogledala sva se in se hkrati ustavila. Privzdignil je obrvi in začudeno vprašal: »Kako to misliš?« So fantje res tako slepi? »V šoli me vsi poznajo, kot tvojo sestro, oziroma pol sestro, ki živi s tabo. Ki po njihovo ve vse o tebi. Zanje sem informativna točka zate.« Pogled je spet povesil. Nič ni rekel, zato sem nadaljevala: »Nočem, da sem zanje to tudi tukaj. Hočem, da sem edinka. Kot sem bila vse svoje življenje. Skoraj.« Ob zadnji besedi je dvignil pogled in se nasmehnil. Zdaj sem hotela še njegovo razlago. O najinem odnosu. Nisem prepričana, da to tako imenuješ.
Ker je bil še vedno tiho sem ga spodbudila: »No? Zakaj pa se me ti NE sramuješ?« Zahihital se je in jaz sem se mu pridružila. To je bilo prvič. Ta kamp že čudno vpliva name.
»Veš, nikoli nisem imel bratov ali sester. Vedno sem bil izobčenec. Dokler se nisva preselila sem, sva bila oba izobčenca. Tudi Aleš. Vsi so ga čudno gledali, ker je sam vzgajal dojenčka, ko je bil sam star samo dobrih 25 let. Mene so pa itak čudno gledali, ker sem posvojen. Ampak to naju ni brigalo.«
Začel mi je razlagati svojo globljo življenjsko zgodbo. Najprej sem ga že hotela prekiniti, da bi samo nadaljevala pot, ampak mogoče pa je skrajni čas, da se zares spoznava. No, vsaj malo bolje. Usedel se je na mahov kamen. Prisedla sem poleg njega. Bila sem navdušena in na neki način vesela, ampak on je bil žalosten in potrt. Prijela sem ga za roko, da bi nadaljeval.
Pogledal me je globoko v oči, ter spet spustil pogled. Ko je nadaljeval, je gledal naprej: »Bila sva si dovolj. Samo midva. Njegova žena je umrla, ko mi je bilo samo dobro leto. Vem, da se zato dolgo ni zanimal za druge. Res jo je pogrešal.« Še enkrat je spustil pogled, nato pa ga usmeril proti meni. »Potem sva se preselila sem. Dobil je novo službo in odprla sva novo poglavje. V šoli so me veliko lepše sprejeli, kot si opazila, predvsem punce. Fantje so tudi zelo prijazni in vse. Bilo mi je veliko lepše. Aleš pa je začel hoditi na zmenke. Najprej si je naložil neko aplikacijo in odšel na nekaj zmenkov. Potem pa je tvojo mamo spoznal v telovadnici. Začela sta se dobivati tudi kasneje in kmalu postala par. Bil je veliko bolj nasmejan in kmalu mi jo je tudi predstavil. Čez kakšen teden sva izvedela, da je poročena. Aleša je sesulo in ji je naslednjič tudi povedal. Pojasnila mu je, da se itak želi ločiti. Da njen mož, torej predvidevam, da tvoj oče, ni več takšen kot je bil nekoč. Kakšen naj bi bil nisem izvedel. Kmalu sem spoznal še tebe. Takrat sva zamudila zaradi mene. Nisem bil pripravljen na tako velik korak. Ampak on mi je razložil, da bomo družina. Družina, ki sem si jo vedno želel. Dejansko sva v avtu sedela 20 minut. In nikamor se mu ni mudilo. Razumel me je. Zato ga tudi ne bi nikoli razočaral ali zamenjal. Najboljši je.« Resno? Aleš, da ni priliznjen, bogat drekec? Da ima čustva, drugačna od priliznjenosti in metanju pa moji mami? Sem se mogoče motila?
Danes imam spet malo filozofiranja. Torej, predvidevam, da nisem edina, ki občasno sovraži svoje sestre in brate. No, ampak verjetno tudi nisem edina, ki misli, da so luštkani. Ker po moji logiki so otroci do 5 leta luštkani potem pa samo še lepi. A ne? Vete tista debela lička, prikupne oči in skuštrani laski! Se mogoče staram v babico? Šalo na stran, tukaj je nov del in globoko upam, da vam bo všeč. Jaz sem nad njim navdušena! Samo opozorilo: v tem delu Klara dobi prijazna čustva.
***
Klara
Nedelja, 23. junij
Za zajtrk nisem pojedla dobesedno nič. Popila sem vodo in še to kakor hitro mame ni bilo v bližini jo pljunila nazaj v umivalnik. Zdaj pa mi kruli želodec! V svojih mislih ga prosim, naj bo tiho, ker si res ne želim pridige kako nisem pojedla nič in kako moram pojesti tablico, ki mi jo stlačila v nahrbtnik. Da smo si na jasnem, sovražim jo! Ampak mama se itak dela, kakor da me sliši, ker sem ji samo danes to povedala že 10-krat. Sedim na zadnjem sedežu zraven Mihe. Vmes imava moj nahrbtnik, torbico in jakni. Miha se je nekajkrat poskušal pogovarjati, ampak sem si hitro vtaknila slušalke v ušesa in dala čim bolj naglas. Ko je ugotovil, da ga ne slišim je obupal.
Seveda me moj želodec noče poslušati. Ker zakaj bi me? Saj bi to dobro služilo mojemu telesu (predvsem zgornjim delom telesa, torej ušesom) v katerem je dejansko tudi on.
Mi nekdo prosim pojasni zakaj o želodcu razmišljam kot o osebi?!
»Ljubica, kruli ti. Mogoče si res premalo pojedla.« Mogoče? Človek ljubi, nič nisem pojedla! Zavila sem z očmi in vztrajno strmela skozi okno. Potipala sem za slušalkami, pa mi je mama spet rekla: »Ne, ne, poslušala me boš. Res nisi nič pojedla. Komaj zvečer boš imela večerjo, do česa je še 5 ur!« Mogoče je to res nekam dolgo. Ampak ne bom popustila!
Kot sem napovedala je seveda mogla omeniti še tablico. »Ras bi mogla pojesti tisto tablico, ki sem ti jo dala. Bi Miha lahko prosim odmaknil jakne?« Miha jo je takoj pogledal, kakor da bi čakal samo to. »Seveda.« Priliznjeno reče in odmakne jakni. Kako si lahko z eno besedo že čisto nadležen in priliznjen?! Mama iz nahrbtnika vzame tablico in mi jo odpre. Kot, da sem dojenček! Oprosti, ampak imam 14 let in mislim, da sem se naučila odpreti tablico. Ampak mame so mame in moja tega noče dojeti.
Tablico mi potisne pred nos. Ne primem je in začne mi jo tlačit v usta. Vztrajno imam zaprta usta, ampak tudi ona ne odneha. Na koncu le odprem usta, ker se mi je že malo stopila na ustnicah. Globoko mi jo potisne in skoraj se zadavim. Pljunem jo ven, ampak vmes en del ponesreči odgriznem. Čim hitreje jo hočem pregristi in pogoltniti, da bi okus izginil. Ampak okus me preseneti. Dejansko je dobra, sladka, ampak še vedno sveža. Mogoče mi je dobra, ker sem tako lačna? Ne, ne! Te tablice ne maram in tako bo ostalo.
Ko sem tablico pljunila ven sem mamo še malo poslinila. Zgrozila se je in hitro odmaknila roko. Potem mi je nehala težiti z tablico. Spet se je obrnila naprej in se pogovarjala z Alešem. Pustila me je pri miru in spet sem si vtaknila slušalke v ušesa.
Vozili smo se po zapuščeni makadamski poti skozi gozd. Nisem bila več prepričana, da gremo prav. » Si prepričan, da smo na pravi poti?« Sem vprašala Aleša. To je bil eden redkih primerov, kadar sploh govorim z njim. Ampak ni se nasmehnil ali bil navdušen, kot je po navadi, ko dejansko govorim z njim. Nekako me je to užalostilo. »Ja, itak. Kmalu bomo tam.« Je rekel, ampak ne preveč prepričljivo. Skomignila sem in si spet vtaknila slušalke v ušesa.
Čez par minut je ustavil in stopil ven. Izklopila sem glasbo. Mama nama je rekla: »Aleš je šel samo preveriti, če je kakšna tabla v bližini.« Kako naj bi bila kakšna tabla tukaj? Nikjer ni kakorkoli kazalo, da je bil pred kratkim kdo tukaj. Vse je bilo zaraščeno. Vozili smo se po makadamski potki, ki je bila zelo ozka in ves čas vijugala, vozila mimo nevarnih prepadov in sploh ni bilo ograje. Nikjer! Stopila sem ven. Vzela sem še nahrbtnik in stopila do maminega odprtega okna. »Grem naokoli pogledati , če najdem pravilno pot. Bom šla kar tja in te pokličem, ko pridem do signala.« Mama je pokimala in me poljubila na čelo. Mi vsaj ne bo treba tja priti z Miho. Bi se potem lahko pretvarjala, da nisem njegova pol sestra?
Takrat je vrata odprl še Miha z svojim nahrbtnikom. »Gram jaz s tabo. Če se slučajno izgubiš.« Zakaj?! Mama je veselo prikimala in dejala Mihi: »Super ideja! Se lahko še malo družita.« Miha se je nasmihal, jaz pa ne. Bila sem jezna. Saj nisem dojenček! In res nočem tja priti z njim. Potem bi vsi mislila, da vsa prava brat in sestra in, da ga imam neizmerno rada. Pa kaj še!
»Ne, saj grem lahko sama, res.« Sem poskušala prijazno dopovedati Mihi. »Res mi ni problem iti s tabo.« Je navdušeno rekel in mi pomežiknil, mama pa je še veselo prikimovala. Resno?! Mama je sklonila glavo in nekaj iskala med nogami. Dvignila se je in držala par tablic za pojest in plastenko vode, ter rekla: »Če bosta slučajno lačna. Pa res pokličita!« Mihi je dala steklenico, meni pa tablice. Namrdnila sem se. Nisem bila več prijazna, niti se sploh pretvarjati, da sem. »OK, kaj res ne moreš dojeti, da nočem tja priti s tabo?! Nočem, da vsi vejo, da sem tvoja sestra! Hočem, da me imajo za normalno, ne pa sestro najbolj luštkanega fanta v kampu!« Sem se zadrla, da je kar poskočil. Miha je postal žalosten, mama pa je kakor hitro sem utihnila postala jezna. »Tako se ne govori, mlada dama! On je tvoj brat in z njim boš prišla tja! Vsem boš veslo povedala, da je tvoj brat in definitivno se ga ne boš izogibala. Razumela?« Tudi mama je povzdignila glas in mi vzbudila slabo vest. Gledala sem proti tlom in skoraj neopazno pokimala. Mama se je umirila in Miho pobožala po dlani. Nasmehnil se ji je in že sva se odpravila.
Gledala sem po gozdu in vsake toliko zavila s poti. Pogledala sem do bližnjega ovinka, če je v bližini kamp. Vedela sem, da ni mogel biti oddaljen več, kot 10 minut in približno kako izgleda. Je na veliki jasi nekje sredi gozda. Speljana je bila cesta do tam, ampak smo jo očitno izgubili. V tišini sva hodila, le kdaj pa kdaj sem po tiho zaklela, ko so se mi lasje zapletli v vejo ali sem se skoraj spotaknila ob korenino. Čutila sem, da me je Miha občasno pogledal, ampak ga nisem nazaj. Čez približno 10 minut me je po tiho vprašal: »Zakaj se me sramuješ?« Zavzdihnila sem. »Ne sramujem se te, kot, da bi bil grd ali ogaben, ampak mi gre na živce, da me noben noče spoznati zaradi mene.« Pogledala sva se in se hkrati ustavila. Privzdignil je obrvi in začudeno vprašal: »Kako to misliš?« So fantje res tako slepi? »V šoli me vsi poznajo, kot tvojo sestro, oziroma pol sestro, ki živi s tabo. Ki po njihovo ve vse o tebi. Zanje sem informativna točka zate.« Pogled je spet povesil. Nič ni rekel, zato sem nadaljevala: »Nočem, da sem zanje to tudi tukaj. Hočem, da sem edinka. Kot sem bila vse svoje življenje. Skoraj.« Ob zadnji besedi je dvignil pogled in se nasmehnil. Zdaj sem hotela še njegovo razlago. O najinem odnosu. Nisem prepričana, da to tako imenuješ.
Ker je bil še vedno tiho sem ga spodbudila: »No? Zakaj pa se me ti NE sramuješ?« Zahihital se je in jaz sem se mu pridružila. To je bilo prvič. Ta kamp že čudno vpliva name.
»Veš, nikoli nisem imel bratov ali sester. Vedno sem bil izobčenec. Dokler se nisva preselila sem, sva bila oba izobčenca. Tudi Aleš. Vsi so ga čudno gledali, ker je sam vzgajal dojenčka, ko je bil sam star samo dobrih 25 let. Mene so pa itak čudno gledali, ker sem posvojen. Ampak to naju ni brigalo.«
Začel mi je razlagati svojo globljo življenjsko zgodbo. Najprej sem ga že hotela prekiniti, da bi samo nadaljevala pot, ampak mogoče pa je skrajni čas, da se zares spoznava. No, vsaj malo bolje. Usedel se je na mahov kamen. Prisedla sem poleg njega. Bila sem navdušena in na neki način vesela, ampak on je bil žalosten in potrt. Prijela sem ga za roko, da bi nadaljeval.
Pogledal me je globoko v oči, ter spet spustil pogled. Ko je nadaljeval, je gledal naprej: »Bila sva si dovolj. Samo midva. Njegova žena je umrla, ko mi je bilo samo dobro leto. Vem, da se zato dolgo ni zanimal za druge. Res jo je pogrešal.« Še enkrat je spustil pogled, nato pa ga usmeril proti meni. »Potem sva se preselila sem. Dobil je novo službo in odprla sva novo poglavje. V šoli so me veliko lepše sprejeli, kot si opazila, predvsem punce. Fantje so tudi zelo prijazni in vse. Bilo mi je veliko lepše. Aleš pa je začel hoditi na zmenke. Najprej si je naložil neko aplikacijo in odšel na nekaj zmenkov. Potem pa je tvojo mamo spoznal v telovadnici. Začela sta se dobivati tudi kasneje in kmalu postala par. Bil je veliko bolj nasmejan in kmalu mi jo je tudi predstavil. Čez kakšen teden sva izvedela, da je poročena. Aleša je sesulo in ji je naslednjič tudi povedal. Pojasnila mu je, da se itak želi ločiti. Da njen mož, torej predvidevam, da tvoj oče, ni več takšen kot je bil nekoč. Kakšen naj bi bil nisem izvedel. Kmalu sem spoznal še tebe. Takrat sva zamudila zaradi mene. Nisem bil pripravljen na tako velik korak. Ampak on mi je razložil, da bomo družina. Družina, ki sem si jo vedno želel. Dejansko sva v avtu sedela 20 minut. In nikamor se mu ni mudilo. Razumel me je. Zato ga tudi ne bi nikoli razočaral ali zamenjal. Najboljši je.« Resno? Aleš, da ni priliznjen, bogat drekec? Da ima čustva, drugačna od priliznjenosti in metanju pa moji mami? Sem se mogoče motila?
Odgovori:
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
W O W.
Ti si rojena pisateljica!!!
Ti si rojena pisateljica!!!
2
Zabaven odgovor
Najboljši odgovor
Super odgovor
Dober odgovor
Odgovor
Neprimeren odgovor
Nerazumljiv odgovor
Odlično
Carsko
Super
Najboljše
Zakon
Noro
pišeš!!!!
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
Carsko
Super
Najboljše
Zakon
Noro
pišeš!!!!
:heart::heart::heart::heart::heart::heart::heart:
1
Moj odgovor:
jklklčćpćkjpoj
potrebuje pomoč ali nasvet v
Svetovalnica
Obvestila
1.9.2024
Veliki literarni natečaj "NAJST"
Sodelujte na natečaju "NAJST," ki ga najdete v rubriki FESTIVAL!
Dogodek je del programa bralne kulture, ki ga sofinancira Javna agencija za knjigo Republike Slovenije.
POIŠČI PILOVCA/KO
Pogosta vprašanja
POSVOJI ŠNOFIJA!
Priljubljene objave
Oglas
Zadnji odgovori
sooooooooooooooooooooooooooooo cute:hugging::hugging::kissing_heart::kissing_heart::heart_