Telefon molče podam Leni. Ta pozorno prebere sporočilo in se resno zazre vame.
Nobenega vprašanja o tem, če se je doma kaj zgodilo. Nobenega vprašanja o zasebnem življenju moje sestre.
Namesto tega le pomigne v desno:
"Pohiti, Kira, zgodovinarka se že odpravlja naprej," reče. Takšna je pač Lena.
Stečem do učiteljice in ji pod nos pomolim telefon. Vprašujoče me pogleda.
"Moja sestra", pojasnim. "Družinske zadeve." Naša razredničarka na srečo ve o najinem življenju doma in mi pokima.
"Greva midve naprej in na avtobus, ostali pa naj še malo počakajo," reče. Učitelju pove, kaj namerava in odpraviva se.
Celo pot ne spregovoriva, ali bolje rečeno- nekajkrat me zaskrbljeno pogleda, jaz pa trmasto stiskam ustnice in molčim.
Res je, rekla sem, da Leo sovražim, in če se ji je kaj zgodilo, si bom zamerila do konca življenja.
Kličem jo in ji pošiljam sporočila, vendar se ne oglasi. Najbrž se ji je izpraznila baterija, kar se ji pogosto zgodi.
Z razredničarko čakava na avtobus, ko mi telefon zapiska. Obe poskočiva. Z tresočimi prsti izvlečem mobilnik. Lea je. Dve besedi- 'Rop. Pohiti.'
Ko pripelje avtobus, pošljem sporočilo.
'Drži se. Prihajam.'
------------------------------------------
Učiteljica vztraja, da gre z mano. Tega ji ne morem prepovedati, saj me je res, res strah. Sestra mi napiše, da se je zaklenila na podstrešje in da vlomilci tolčejo po vratih. Ko to preberem, mi kri zaledeni v žilah.
Odprem vrata hiše, zgodovinarka medtem kliče policijo. Od zgoraj slišim kričanje. Zakričim še sama in želim steči gor, vendar me učiteljica zadrži. Komaj. Zaslišim sirene in roparji očitno tudi, saj hrup potihne. In nato se vse zgodi zelo hitro.
Vsi roparji pritečejo dol, v rokah držijo Leo. Ima zalepljena usta, njene oči so polne groze. Zavpijem in planem naprej. Prehiti me policist, toda tokrat vztrajam. Želim jim prizadati bolečino. Tistega, ki drži sestro, brcnem v piščal.
In kmalu zatem me zagrne tema.