Hejjj, po dolgem času spet nov delček<3
uživajte v branju
~~

*b*GABRIELA*b*
To, da sem povabila Jamesa naj ostane je bila slaba ideja…
»Ne zaupam ti, ampak si edini, ki ve kaj se je zgodilo v gozdu in jaz rabim informacije« hočem še nekaj dodati, upam, da James še kaj reče, a on samo pokima.
»Če boš ostal, potrebujeva pravila. Vso orožje, ki ga imaš s seboj moreš odložiti na mizo in mi objubiti, da se bom zjutraj zbudila. Da bom ostala živa«


*b*JAMES*b*
»Gabi…« iz žepa vzamem samo ključe, ki jih imam so najbolj oster predmet, poleg noža, ki ga ne smem odložiti na mizo, drugače bo vedela…
Začnem z obljubo: »Gabriela obljubim ti, da ti nikoli ne bom storil nič žalega, nikoli te ne bi ubil, nikoli te ne bom.«
Potem še Gabriela odloži svoj nož in pove obljubo.
Oči se ji začnejo zapirati, tone v spanec tako kot jaz.


*b*GABRIELA*b*
Zjutraj sončni žarki posvetijo name. Ozrem se po sobi, James je tudi zaspal očitno, kar na stolu. Vstanem iz postelje in se pretegnem. Grem do okna, pogledam tja, kjer je včeraj večer ležala mrtva Emily. Območje je že zavarovano, z policijskim trakom. Kriminalisti so na terenu. Za sabo zaslišim, da se je James tudi zbudil. Nič ne reče on, ne jaz. Še vedno sem obrnjena proti oknu, skozi katerega gledam. James pristopi. Tudi njemu se jutranji nasmešek zbriše iz obraza, ko pogleda skozi okno. Mislim, da se obema naježi koža če se spomniva na včerajšnji večer. Nož, ki sem ga ponoči trdno držala v roki, zdaj počiva na moji nočni omarici.

***
*b*JAMES*b*
Hodnik. Znan hodnik. Nazadnje sem se po njem sprehodil pred tremi leti, preden sem zapustil mesto.
Dijaki me opazujejo, na sebi čutim milijon pogledov, a ni tistega, ki si ga najbolj želim.
Znani obrazi, a nikjer Gabrielinega.
»On je…«
»Vrnil se je, z njegovim prihodom pa je Emily umrla…«
Šepetanje me razžira. Najrajši bi pobegnil, daleč stran, a tokrat… ne bom več odšel iz mesta, ne bom več kreten, ki je zapustil pred tremi leti Gabrielo, ko ji je bilo najbolj hudo, ko je iskala odgovore.
Takrat pa jo končno zagledam, s hrbtom se naslanja na omarico, poleg nje pa stoji Julia. Njena najboljša prijateljica. Pogled, se mi podzavestno prestavi k njej. Gabriela.
Nasmehne se, toplo, skoraj preveč toplo.
»Hejj,« reče, njej glas je nežen, ne očitajoč. V tistem mi zmanjka besed, to ni tista Gabriela, to je preveč prijazna Gabriela. Vsi šepetajo in bulijo v mene, v njenem pogledu pa ni jeze. In prav zato, se mi naredi vozel v trebuhu...

~~~
Pa smo prišli do konca, upam, da vam je bilo všeč <3
uživajte še počitnice, dokler trajajo...