*roza* 1. del *roza*
Videla sem njihov jok. Čutila sem ga. Solze so jim tekle po njihovih licih. Žalost se je ujela v prostoru. Niti kanček veselja ni bil v njem. Samo žalost.
Družini sta bili povezani. Crater in Reed. Reed-ovi so prišli h nam. Ampak seveda ne z dobro novico.
"Nathan je pogrešan že en dan." je rekla njegova mama Sarah.
Noben ni nič rekel. Samo poslušali so. Poslušali smo njihov jok. Njihov jok iz čiste žalosti. Bilo je tako veliko žalostne energije, da si nismo mogli kaj ne da bi jokali.
Razen jaz. Nathan mi je bil pri srcu. Čeprav je bil 9 let starejši od mene sem ga velikokrat srečala na avtobusni postaji. Pogovarjala sva se. Če tudi so prišli njegovi prijatelji ni nehal govoriti z mano. Šele ko sem šla je začel z njimi. Ni se mu zdelo fer. Bil je dober prijatelj nasploh. Čeprav je bil bolj tiho je rad poslušal. Ni imel probleme s tem. Spomnila sem se njegovih rjavih kratkih las, ki so mu pokrivale čelo. Njegovih rjavih oči, kjer si se v njih izgubil. Njegovih rožnatih ustnic in lic. Njegove srednje velike postave.
Ne vrjamem, da je mrtev! Čeprav so se vsi v sobi obnašali, da je. In tudi upam, da ni. Nisem pa si upala vprašat, saj si tudi noben drug ni. Kot da so se pogovarjali preko joka. Potem pa sem končno zbrala pogum in vprašala:
"Ali ... ste šli na policijo?"
"Ja." je v joku rekel njegov oče William
"In?"
"Rekli so da ... če se bo našel čas bodo."
"So že začeli?"
"Ne."
Pogledala sem dol. Pomislial sem kako bi bilo meni v takem trenutku. Vem da jim je težko.
"Ali mislite, da je ..." utihnila sem. Bolje je bilo za vse. Sploh pa za njihovo družino.
"Pozabi."
Po urah in urah joka so naposled le šli domov. Mama pa je še vedno bila zelo čustvena in je nekaj časa po tem še jokala. Edina, ki danes ni sem jaz. Šla sem v svojo sobo. Razmišljala. Kmalu pa je v mojo sobo prišla mama. Vsa objokana.
"Veš ..." je začela.
"Sigurno se bo vrnil ..."
"Čakati moramo samo na odzive policije in potem mogoče ..."
"Ne! Tega si ne zasluži. Ne zasluži si, da ga dajo na nepomemben seznam! Tega si pač ne zasluži!" sem se razjezila.
"Emily. Vse bo okej. Razrešilo se bo. Obljubim."
"Ampak-"
"Poskrbeli bomo da se bo" me je prekinila
"In čakali ..." je dodala
"Dovolj čakanja imam! On sodi na potreben seznam!"
"Vem-"
"Ne ne veš! Če čakaš je možnost, da dobiš to kar si želiš ali, da ne dobiš tega kar si želiš. Če bi bilo prvo bi bilo super, če pa drugo ... Glej, nekaj je treba storiti. Zdaj!"
"Ja."
"Lahko noč."
"Noč."
Odšla je ven. Bila sem noro jezna, mama pa žalostna. Drugačen karakter imava. Nekaj morajo narediti. Nekaj moramo narediti. Nakaj moram narediti.
Jutri bom šla na policijo! Za to sem že odločena. Nič me ne more ustaviti!