*pod* 14. POGLAVJE *pod*
Potem sta se pogosteje začela družiti, ni je več imel za tekmico, postala je nekaj več. Bila je prijateljica, bil je zaljubljen. Ko je odgovorila pred njim, se ji je nasmehnil, in ko jo je profesor pohvalil se je uzrla proti njen ter iskala potrdilo v njegovih očeh.
Bila je navadna sreda, ki mu je spremenila življenje. Po koncu pouka, ko je Melina pospravljala zvezek v torbo, je prisedel k njej.
»Bi mi lahko pomagala? Te nove snovi res ne razumem,« je rekel in pri tem gledal v tla. To je bila laž, obvladal je, le hotel se je družiti z njo.
»Leon, lažeš,« vedno je vedela, kdaj je lagal.
»Meli, resno mislim vse te številke me tako zmedejo.«
»Res? In zakaj si potem celo uro odgovarjal pravilno na vprašanja?« reče in mu nameni tisti nasmeh.
Leon jo pogleda.
Tokrat se ne nasmehne nazaj.
Melina počasi spusti nasmeh z obraza. Za trenutek samo sedita tam, med njima razmetani zvezki in svinčniki, skozi okno pa v učilnico pada pozno popoldansko sonce.
»Kaj?« tiho vpraša.
Leon odmakne pogled.
»Nič.«
»Leon?« Ni mogel odgovoriti, preden je premislil jo je spet pogledal. Nato pa jo poljubil, njene ustnice so bile mehke, drobne in polne. Želel se je odmakniti, potem pa ga je Melina zgrabila za zapestje.
»Kam greš?« je rekla prestrašeno, a na obrazu je imela nasmeh, tokrat drugačen. Ni odgovoril, tokrat se je ona nagnila bližje, na obrazu je začutil njene mehke drobne kodre. Ona je poljubila njega. Odmaknila se je, ter se nasmehnila, »torej si ostal zaradi tega?«
»Tako nekako,« je rekel in se nasmejal. Njuni prsti so se prepletli.
Dnevi so minevali, nato že meseci. Trajalo je tri mesece. Potem je postalo ubijajoče. Včasih je bila vesela, potem so prišli dni, ko je postala depresivna. In Leon preprosto ni zmogel. Šola, košarka in ona. Zato se je odločil, da pusti njo. Tako bi pridobil več časa. Nista se razšla na lep način, skregala sta se. Ona je začela trditi, da jo pušča, ker ima oči za drugo, eno izmed navijačic. Bilo je preveč, nato sta bila spet na začetku. Neznanca, ki sta se poznala bolje kot ju je kdorkoli. Spet sta začela tekmovati, a tokrat se Melina ni trudila. Izgubila je, zlahka, ni se več učila in spet je postala žalostna, sama in tako zelo izgubljena.
Nikomur zares nista povedala, da sta bila skupaj in tudi kasneje sta se le pretvarjala, da se ni nič zgodilo.
~~
Tri leta po tem spet sedi v kavarni na zmenku, z Ivo, ki ga spominja na Melino.
»Leon?« spet ponovi.
»Ja,« reče in se nasmehne. Iva ga zaskrbljeno gleda, prste pa ima ovite okrog skodelice od vroče čokolade.
»Kaj je narobe, Leon?«
»Nič, le…« stavka ne dokonča.
Iva vidi, da pogovor ne vodi nikamor. Temo raje zamenja.
»Kako dolgo že igraš košarko?« Leona vprašanje preseneti, nekoliko se pomiri. Pogovor naposled le steče, ni več tiste napetosti. Govorita o vsem, o najbolj brezveznih stvareh ki jima pridejo na misel. Oba se počutita tako sproščeno in zabavata se kot že dolgo ne.
Zunaj se počasi začne temniti, kam je tako hitro zbežal čas. Zdi se kot da sta prišla pred desetimi minutami, v bistvu so minile že tri ure. Počasi se odpravljata, Leon gre do pulta plačati pijačo, tačas si Iva zaveže okrog vratu svoj smaragdno zelen šal. Leon se vrne še s Ivinim plaščem in svojo jakno.
Stopita ven, oblije ju mrzel zrak, Iva se še bolj ovije v šal.
»Greva, te bom pospremil do doma,« reče Leon.
»Res ni treba, bom šla sama,« Leon jo pogleda po strani, »ne bom te pustil same v temi.«
Hotela je najti razlog, da lahko gre sama, a Leona ni bilo mogoče pregovoriti.
»Prav,« se je na koncu le vdala. Sprehodila sta se skozi temen park, ki ga je osvetljevalo le par uličnih svetilk. Zapihal je veter, mraz pa je žrl do kosti, bližala se je zima. Krošnje dreves so šumele v vetru.
»Te zebe?« je vprašal Leon, ko se je Iva še bolj zavila v šal. Rahlo je odkimala. Hodila sta naprej, Leonova roka se je drgnila ob Ivino, prste sta prepletla, Leon je njuni prepleteni dlani potisnil v svoj globok, topel, podložen žep.
»In potem rečeš, da te ne zebe, medtem, ko imaš roke ledene?«
Iva se zasmeji, »ni tako hudo,« reče in stisne Leonovo roko.
Prišla sta iz parka in hodila naprej po pločniku. »Leon, pojdi domov, pozno je že. Živim v hiši na vrhu hriba, sama bom šla,« Leon se je strinjal.
Stala sta si nasproti. »Hvala za danes, lepo je bilo,« je rekla Iva. »Hvala tebi,« je malce osladno dodal Leon.
»No, se vidiva jutri v šoli,« je rekla Iva in stopila na prste ter ga poljubila na lice.
»Adijo, lepo spi.« Leon se je odpravil proti domu, bilo mu je toplo pri srcu. In končno se mu je zdelo, da je to prava stvar. Da lahko preboli Melinino smrt. Sploh pa Iva ni bila podobna Melini. Iva je bila vse to kar Melina nikoli ni poskušala biti, kar nikoli ne bi mogla biti. Ko je prišel domov, si je slekel jakno in se napodil naravnost v sobo. Nič mu več ni moralo pokvariti dneva, odprl je vrata in se ulegel na posteljo ter strmel v strop. Končno je prišel čas, ko ni več žaloval za Melino, imel je tako dober dan kot že dolgo ne.

*i*MORILEC:*i*
Tema je oblegala mesto. V hiši je bila prižgana le ena luč, slišalo pa se je listanje po časopisu. Pogled se je ustavil na naslovu: Odgovori na vaša vprašanja: Smrt treh prijateljev.
Članek je govoril o prijateljih. O Andreju, Luku in Izabeli.
Kdo je v resnici zabodel Andreja? Je Luka res povozil avto ali je bila nesreča le dobro načrtovana?
Iz hiše se je zaslišal zloben, hladnokrven smeh.
Vsi so se spraševali o njihovih smrtih. Članek, star skoraj deset let, je bil že zdavnaj pozabljen. Odgovorov ljudje nikoli niso dobili.
A nekdo je vedel. Nekdo je vedel, kaj se je tistega dne zares zgodilo.
Morilec.
Deset let je dovolj, da ljudje pozabijo. Da obrazi zbledijo, imena izgubijo pomen in se spomini počasi spremenijo. Deset let je dovolj, da otroci odrastejo. Tako kot Melina, ki je začela brskati po smrti svojega brata. In potem je ponovno zagledala avto. Avto, ki je pred leti povozil njenega brata.
To je bilo dovolj, tako kot je bilo načrtovano. To jo je prestrašilo. Melina je nato izginila in se ubila.
Zdaj je bilo konec.
Nihče ne bo nikoli več pomislil na trojico. Vsaj tako je moralo biti.
~~
najlepša hvala, da si prebral/a. uživajte še v počitnicahhh