okej mislim, da si morete prvo malo osvežite spomin. prejšnji del: https://www.pil.si/forumi/pisalnica/ko-izginejo-iz-sveta/4

~~
Nervozno se je preobračal po postelji, iskal je udoben položaj, da bi lahko v miru malo zadremal pred večerjo in se spočil za tekmo naslednji dan. Po dvournem poskušanju, da bi zaspal se je vdal.

Na postelji se je usedel in v roke vzel upravljalnik za televizijo. Pritisnil je na rdeč gumb za vklop in se zazrl v televizijo. Prazno je strmel v zaslon, ki se je prižigal. Srce mu je poskočilo, ko se je na novicah prikazal Melinin obraz. Pojačal je glasnost televizorja in prisluhnil. Opazoval je poročevalko svetlih laseh in zelenih, prodornih oči, ki so hotele izsesati sočne podrobnosti. Mikrofon je držala pri ustih.
»Danes dopoldan smo že poročali o izginotju Meline Dajtlov, sestre na žalost pokojnega Luka Dajtlov, okrog katerega se je pred desetimi leti vrtel primer: Trojna misterija, kot so mu ime nadeli oboževalci resničnih zložinov.«
Na prispevku se pokaže posnetek izpred desetih let, ista poročevalka, ki je v sloju temne noči na prizorišču smrti poročala o nenadni in nenavadni smrti treh prijateljev. »Danes ponoči, so pristojne oblasti sosedje obvestili o kraju zločina, pred katerim zdaj stojim,« z roko v kateri ne drži mikrofona poročevalka pokaže po prostoru. »Preminule so tri polnoletne osebe, ki so obiskovale zadnji letnik gimnazije.« Poročevalka si zatakne pramen svetlih las za uho. »Trenutno imen še ne smemo izdati, a kmalu bomo poročali o nadaljnjih dogodkih.«
Posnetek spet preskoči na dogajanje v sedanjosti. »Torej, še enkrat vas lepo prosimo, da nas obvestite če imate kakršne informacije o pogrešani Melini. Pogrešana je visoka okrog 160 cm, z medeno rjavimi, dolgimi kodrastimi lasmi in temnimi očmi. Ko je izginila, je imela na sebi bordo rdeč pulover, modre kavbojke in bež plašč.«
Leon ugasne zaslon, vrže daljinec na posteljo in se tudi sam vrže nazaj nanjo.
Potem pa se vrata njegove sobe nenadoma odprejo. Tam stoji Zoja, ki se skriva za podbojem vrat. Leon se hitro dvigne in pomane oči. »Leon,« zašepeta. O bog, ta njen otroški glas.
On z roko dvakrat udari po postelji na mestu zraven njega in ji s tem nakaže naj sede.
Zoja pricaplja z njenimi nogavicami na katerih so samorogi in mavrice, tiho caplja po parketu in na koncu se le usede na posteljo.
»Leon, si videl? Melina je slavna! Na televiziji je bila!« Njene velike, navdušene oči zrejo v njega. Le kako naj temu ljubkemu otroškemu obrazu pove resnico, ki je najverjetneje ta, da je Melina mrtva.
»No, veš, ti si zdaj tudi slaven, upam, da bo za televizijo povedala, da si jo ti zadel s kepo, hah. V bistvu je nisi ti,« ko govori se njene oči bleščijo in iz ust ji uhaja otroški smeh poln veselja in nagajivosti. »Mislim si jo zadel, ampak je nisi hotel, ker si ti gentelman,« šestletna deklica ga sune pod rebra in se ob tem smehlja. Zoja kar nadaljuje, sploh se ne zaveda, da je Leon ne posluša »Všeč mi je tudi Melinin bordo rdeč pulover, ja v bistvu je ona zelo lepa in zelo so mi všeč njeni lasje…«
»Zoja,« tiho reče Leon. Zoja pa še vedno govori in govori tja v tri krasne.
»Zoja,« ponovi. Tokrat glasneje.
»Zoja!« njegov glas je surov, agresiven in takrat deklica končno utihne. V njenih očeh se nabirajo solze, z rokavom pa se obriše pod nosom.
»Za božjo voljo utihni že,« zavpije.
Zoja spet smrkne. Leon je sam nad sabo presenečen, preseneča ga njegov ton glasu, ni si mislil, da v sebi skriva toliko čustev.
Objame jo preko ramen in pusti, da glavo zakoplje v njegov trebuh.
»Oprosti Zoja, n-nisem mislil tako, le…«
Zoja ga pogleda gor, v oči, njene oči so steklene. Izgleda še manjša kot sicer, kot bi se skrčila sama vase. Le kakšen tepec sem bil, da sem jo tako nadrl, prizadel si misli Leon sam pri sebi. Zdaj more on ostati močen, ne sme pokazati svojih čustev. O, bog zdaj že zveni tako kot Melina.
»Zoja…« v tistem zabrni Leonov telefon ozre se na zaslon, kjer se izpiše Vidovo ime. Leon pritisne na zelen gumb in podrsa po zaslonu.
Vid lovi sapo in išče besede. »Stari, takoj prižgi televizijo, takoj na novicah si.« Leon v hipu odvrže telefon na posteljo in ga zamenja z daljincem. Rdeč gumb za prižig.
»Ponovno vas pozivamo, da se o kakršnih koli informacijah oglasite na policijski postaji.«
Na zaslonu se ponovno pojavi slika Meline. Kako je lepa ko se smeji, pomisli Leon.
Zoja pokaže v zaslon, »poglej Leon, sem ti rekla« lopne se po čelu. »Vedela sem, tega obraza nikoli ne bi pozabila, ona je, Melina.«
»Slavna jeee!«
»Kaj se dogaja!« zahrešči Vidov glas iz telefona.
Leon strmi v televizijo.
»Vav, moj brat je na televiziji. Zdaj je tudi on slaven!«
~~

»Večerja!« se iz kuhinje zasliši mamin glas. Zoja vsa vesela,zdaj spet nasmejana steče po stopnicah v prvo nadstropje. Leon sliši kako odrine stol stran od mize in vesela čaka na hrano.
»Leon?«
Zaslon njegovega telefona se še vedno sveti, na zvezi pa še vedno čaka njegov najboljši prijatelj. Leon hitro vzame telefon v roke in ga prisloni ob uho, v ozadju sobe pa še vedno na nizki jakosti zvoka predvajajo sveže novice.
»Leon pridi na večerjo!« sliši že dvakrat maš že kako ostali družinski člani že jedo, le on je še sam v sobi in njegov telefon je še vedno prižgan… »Prekleto, oprosti Vid, pozabil sem, da si še na liniji,« zamrmra Leon.
Vid se začne smejati, »ja stari, poslušam že pol urno dogajanje pri vas…že pol ure..«
»Slišim tudi, da si slaven,« reče in iz ust mu uide grenak smeh.
»Večerja!«
»Ej oprosti, mama kliče, večerja je,« zamrmra Leon v telefon.
»Ja ni panike, se vidiva, glavni osumljenec za ugrabitev.«