wow le kdo se je odločil da bo objavil novi del lol... vesela bom vseh komentarjev pa lajkov najbolj pa kritike
uživajte v branjuu <3
~~~
Leon poskuša iz sebe spraviti dokaj realno situacijo zakaj nima časa za ta pogovor. Vse skupaj, ga pripravi do jecljanja. »J-jaz, ne morem, nimam časa, imam nujne obveznosti.«

»V pisarno takoj!«

Odpravi se do pisarne, do katere vodi dolg pogled in veliko pogledov, tistih šepetajočihn in opravljivih.
Previdno odpre vrata pisarne in prijazno pozdravi ter sede na stol.

Ravnatelj se odkašlja in popravi svojo kravato. »Djatlove danes ni v šolo. Njeno mamo smo obvestili, ta pa je dejala, da se je njena hčerka odpravila v šolo.«

»Oprostite, kaj?!« Leon je v šoku, on je kriv.

Ravnatelj spet zakašlja. »Tako kot si slišal mladi mož.«

»Njena mama jo je probala priklicati, a se ji ne oglasi. Zato je živčna poklicala v šolo, če je še vedno pri nas.«

Leonov želodec se zavozla v njem nastane velik vozel. V obraz postane bled in njegova malica se mu dviga na površje.

»Jaz potrebujem svež zrak,« reče in brez dovoljenja hitro zapusti pisarno.

Steče na stranišče in vrata se za njim zaloputnejo. Odpre pokrov školjke in se nagne nad njo. Olajšanje. Hrana v želodcu mu je brbotala, počutil se je kot, da je njegovo telo vulkan in vsebina njegovega želodca lava, ki hoče izbruhniti. Imel je občutek, da hoče njegova malica prebiti po požiralniku navzgor in oditi po poti, po kateri je prišla. Ni se motil. Začne bruhati, grlo pa ga začne boleti, saj je opraskano zaradi kašlja. Zdi se kot, da je izbruhal vse skrbi, a teh je še zdaj zdaleč več. A vseeno v telesu za par trenutkov čuti nekakšno olajšanje.

Popije malo vode, si osveži zadah pogladi pulover in sklene poklicati Melino. Prvi pisk, drugi, tretji, četrti. Potem pa hrski.

»Melina!« telefon mu skoraj pade iz rok.

»Hrsk, hrsk,« nobenega glasu, le nekakšno šumenje.

»Melina, žal mi je. Vrni se. Kje si?!«

Iz telefona se zasliši mehanski zvok, ki je očitno zmontiran tako, da se pravi glas ne bi prepoznal.

»Nikoli več je ne boš videl, ti tepec neumni. Poslovi se od nje,« čeprav je glas robotski, se v njem sliši tisti znak človečnosti in tisti prepoznavni strah. Leonu se naježijo kocine.

V ozadju pogovora sliši krike. In ti kriki so mu znani, preveč znan ton glasu…

Ki pripada Melini…

Leonovo srce skoraj ustavi, ko spozna, kaj sliši.

Kriki so…

človeški, a pretrgani, odmevajoči in zmedeni, kot da prihajajo iz prostora…

Kjer ni svobode, kjer je strah glavni utrip…

»Melina?!« zakriči, glas mu zadrhti. Njegove noge komaj držijo težo, a adrenalin ga žene naprej. Telefon drži stisnjen ob uho, ušesa napeta, a zvok se spremeni, postane nerazumljiv šum.

~~~

Leon je sedel na stolu, ki je bil neudoben. To prekleto plastično naslonjalo se nikakor ni prilegalo njegovemu hrbtu, ves čas ga je nekje tiščalo. Morda je bil kriv res plastičen stol, ki je bil premajhen za njegovo ogromno telo, najverjetneje ga pa po hrbtu ni rezalo neudobno naslonjala, temveč strah.

Nenehno je gledal v uro, ki je visela na steni čakalnice na policijski postaji. Kazalci ki so se premikali in tiktakanje, ki ga je vedno bolj spravljalo ob živce. Opazoval je kazalec, ki je napravil že cel krog, štel je minute, ki so se spreminjale v ure…

Živčno se je igral s prsti, popokal si je členke. Pok, pok, pok. Še na drugi roki. Njegovo nervozo je bilo možno opaziti, že od daleč.

Težka vrata sobe zaškripajo. Iz nje pride policijski načelnik, njegov pogled uide k Leonu, pokima mu in ga povabi naprej. Iz sobe za njim prideta še Melinina mama in policaj, ki izgleda kot novinec, ta tolaži njeno mamo, ki je vsa iz sebe.

Leon se vstane, kolena se mu šibijo pod težo njegovega telesa, a zdaj more naprej. Korak za korakom v pisarno. Usede se na stol, ta je tudi zelo neudoben. Naslonjalo ga tišči v hrbet, zato se raje zravna.

Zakaj so vsi stoli tukaj tako neudobni? Razmišlja sam pri sebi. Vrata ponovno zaškripajo, a tokrat vstopi načelnik Vilar.

Seže v Leonovo roko, njegove velike dlani in debeli prsti stisnejo njegovo in tako se rokujeta v pozdrav. Nato sede, njegova obrazna mimika niha med presenečenjem, resnostjo in še nečem, česar 18-letni fant, ki sedi v pisarni načelnika ne more razbrati.

Odkašlja se, iz predala pa na mizo postavi kup papirjev.

»Imamo več dokazov, ki so tokrat uprti proti tebi,« z roko si pomane oči, ki so videti utrujene. Isti načelnik, se je ukvarjal s primerom, ko so na božič pred desetimi leti umrli štirje najstniki. Primeri nikoli niso lahki kadar izginejo otroci in postanejo samo še spomin.

Leon ga je že videl na televiziji, ko je bil še majhen. A se še ga vedno spomni, čeprav se je spremenil. Ta primer ga je zelo obremenil, posledice se poznajo na njegovi zgubani koži, posivelih laseh in praznih očeh pod katerimi se skrivajo veliki podočnjaki.

»Na varnostnih kamerah smo zasledili posnetek vaju z Melino. Danes zjutraj, ko sta se kregala preden je Melina izginila. Točno ob osmih so vaju kamere zaznale. Po opazovanju in pričanjih profesorjev in sošolcev si v šolo prispel okrog devete ure.«

V roke vzame en list, si nadane očala in prebere vsebino lista, »kot je pričal en od dijakov, si bil videti zaskrbljen, nekoliko bled.«

Načelnik zavzdihne. V sobi nastopi tišina. Zdaj prihaja tisti čas, ko bo povedal še zadnje besede in dokaze proti Leonu.

»Kasneje si bil poklical k ravnatelju. Iz njegove pisarne si zbežal. Nihče te ni videl vse do 12.25 ko so te kamere pred šolo spet zaznale.«

Spet zavzdihne.

Tišina.

Le stenska ura se spet oglaša, tisto tiktakanje, ki Leona spravlja ob živce.

»Ker si ravnatelj ni mogel zapomniti točne ure tvojega prihoda, imamo približno časovnico, da si v pisarno prispel ob 11.50.«

»Iz nje pa odhitel že po petih minutah.«

Vilar se nagne čez mizo, k Leonu. Skoraj čutita tuj dih na svoji koži. Dlani položi na mizo in se podpre, da se vstane. Zdaj stoječi Vilar nadaljuje.

»Kje si torej bil med 11.55 in 12.25?!« globok, raskav glas se razleže po prazni pisarni. Leon bi lahko stavil, da se je odmev slišal tudi ven, izza te štirikotne sobe. V kateri so bele stene polne odlikovanj, slik policistov, izrezanih časopisov in podobne spominske šare.

V načelnikovem žepu začne vibrirati telefon. Klic. Ampak kakšen? Oba sta si v glavah predstavljala scenarije, ki se bi lahko zgodili. Leon zre v Vilarjeve oči in te naenkrat niso več tako globoke in polne vprašanj, temveč postanejo bolj plahe. Iz žepa vzame telefon in od tam potuje do njegovega ušesa.

Telefon si nasloni na uho, oglasi se. Ura še vedno tiktaka in to še Leona vedno spravlja ob živce. Telefonski klic še vedno poteka, Leon še vedno ne sliši kdo je sogovorec načelnika. Vse je isto, a drugače.

Leon se nasloni nazaj na stol, plastično naslonjalo ga zareže v hrbet. Na prsih prekriža roke, da se ne bi videlo, kako se mu tresejo.

»Okej, seveda,« načelnik konča pogovor. Telefon položi na mizo, z zaslonom obrnjenim navzdol. In za prozornim ovitkom telefona ima sliko. Štirje prijatelji. Luka, Andrej, Izabela in Mila. Leonov pogled neopazno uide k sliki. Načelnik pa se zdrzne in hitro telefon pospravi v žep, misli, da Leon ni opazil. A on je videl.