Kaj pomeni vecno zivljenje?kaj je za našim svetom?Kaj se zgodi ko umermo kam gremo kako je ?kaj je za veseljem? Le kdaj daj bom dobil odgovore na moja uprasanja?

~~~~~~~~~~~

Prvega aprila leta 2009 sem pogledla na svet. Kod da je bilo moje rojstvo neka šala ki jo bodo ljudje kmalu pozabili in izbrislai. Moja mami je rodila v stari,malo razmajani bolnišnici vendar je to ni motilo vazno ji je bilo da bom koncno prišla na svet. Točno ob 17.46 je moja glavica pokukala na svet. Oče in mama sta mi kot majhna pripovedovala kako lepe so bile moje modre učke kako majhne in tople rokice sem imela in kako sem ves čas imela nasmeh na ustih. Kot mal je moj nasmeh Vedno bil na meni, to me je zaznamovalo. Takoj ko sem lahko odsla iz bolnišnice sem se počutila tako domače. Kot da bi bila že leta tam.Bila sem edinka a kljub temu mi ni bilo nikdar dolgcas saj sem imela starša ki sta me imela rada. Bili smo srečni srcna druzinica a to se je hitro obrnilo.


Pri mojih rosnih 7 skoraj 8 letih so moji mami diagnosticirali Raka. Takrat nisem vedel kaj je to in kako je to huda bolezen vendar mamice z mano ni bilo vec toliko kot vcasih in pogresala sem jo. Ves čas je hodila na preglede v bolnišnico in ni se več igrala z mano,ni bila ob menil,ni mi pripravlja palačink za zajtrk.Bila sem žalostna. Čez nekaj mesecev je čisto obležala in morala iti v bolnišnico. In tako je cas tekel naprej.



Neko sredo sva se z očkom odločila sept obiskati mamico v bolnisnico. Veselila sem se šole saj je bila ob sredah za malico moja najljubši namaza. Šolski dan za 7 letnico je bil čito običajen. Po šoli sva bila z očkom zmenjena da greva v bolnico obiskat mamico.Zelo zelo sem se veselila sej sem jo želel močno objeti. Z mojo težko torbico ki mi jo je mamica kupila za 6 rojstni dan sem odkorakal do modrega avta v katerem je sedel očka. Videti je bil vesel in polen volje. Razlagala sem mu o svoje dnevu v šoli. Ko je očka našem primerno parkirišče za parkiranje sem se skobacala iz avta. Ustopila sva v bolnišnico in odkorakala po stopnicah. Ko sva prišla v zgornje nadstropje je tam čakala medicinska sestra oblečena v modro halijo. Zdelo se mi je kot da ji na licu teče majhna solzica ki pa jo je ko sva prišla bližje takoj pobrisala. Rekla je:"hej ti lahko za dve minuti ukradel očka da se z njim o nečem pogovorim".Le prikimala sme in se usedla na klopco in čakala da se bosta vrnila. Razmišljala sem kaj vse ji bom povedla kaj vse se je v teh dneh ko je nism obiskala zgodilo. Ker očka in medicinske sestre toliko časa ni bilo sem se odločila da grem kar sama do mamice saj sem vedela v kateri sobi je. Prišla sem do sobice in odprla vrata. Previdno sem jih zaprla in zaklicala :"zivjo mamica moja".A mamice v sobi ni bilo. Ustrašila sem se kje je. Hitro po tem me je očka našel. Bil je čisto objokan ko je pritekel do mene. Takoj sem ga uprsasla:"očka je vse vredu?"Nic ni rekel le gledav v tla in solza mu je tekla naravnost po licu in padla na tla.Nato pa uprasam:"kje je mamica?"
Očka v solzah odvrne le:"Dalec je ,zdja je na lepšem".......od tistega dneva se je sonce v moje zivljenju ugasnilo in nastopial je crna temna nevihta .Svoj nasmeh sem izgubila se mi bo kdaj vrnil nazaj?
______________


Heloooouuu tuki Loooooo<33

tko ze sto let me ni blo na P I L


mi se peljemo na pocitnice na polsko in mi je zlo dolgcas zaot pisem tole zgodbico.Pisen prvic tko da ne pricakujem glih nekih ful dobrih odzivov haha....Pisem ubistvu o zlo taki zalostni temi nevem zakaj mene je vedno zanimivo kake take mal bl resne teme brat....Upam da je vsaj sprejemljiva hah...


Vasa Loomy