Heyyy pilovci danes sem napisala eno zgodbo in upam da vam bo všeč
V bolniški sobi je tišina. Edini zvok je enakomerno piskanje monitorja. Luči so zatemnjene, a jaz vseeno ne morem spati. Sedim ob mamini postelji, njeno hladno roko stiskam v svoji.
NA BI:
"Mama… prosim… zbudi se." Moj glas je hripav, komaj slišen. Že dve noči nisem spala, a če zaprem oči, se bojim, da bo, ko jih odprem, prepozno.

Pogledam na uro – 5:37 zjutraj. Šola se začne čez nekaj ur. Ampak… kako naj grem v šolo, ko je mama še vedno tukaj? Sama… prestrašena… ne ve, kdaj se bo zbudila? Ampak tudi jaz ne vem. Nihče mi ne zna povedati.
Zagrizem se v ustnico in potisnem solze nazaj. Moram biti močna. Če ne zaradi sebe, pa zaradi nje. Zavzdihnem in se zazrem skozi okno, kjer je vse videti megleno in sivo. Zunaj že pada mrzel dež, kaplje so se začele stekati po steklu, kot bi solze pritekale z neba. Mami obljubim, da bom ostala z njo. A nekaj v meni me spravi na noge. Slišim šolski zvonec, kot da mi govori, da čas beži, da moram iti, čeprav srce ne želi.
Obupano pogladim mamin obraz in ji nežno poljubim roko. "Mami, če se zbudiš… počakaj me, bom kmalu nazaj," šepetam in komaj zadržim solze.
Kljub vsemu se odločim, da moram iti. Zberem vso moč in s težkim korakom zapustim bolnišnico. Ko pridem ven, me preplavi hladen dež, ki mi zmočene lase zaleze pod jakno. Potiho zaječim, a hitro obrišem obraz, saj se zavedam, da moram biti močna.Počasi se približujem avtobusni postaji, vsak korak pa mi daje občutek, da se zame svet ne ustavi. Dež postaja vse močnejši, a vseeno grem naprej. Potem pa, ko že skoraj pridem do postaje, me nenadoma nekaj trzne – fant, ki teče in ne opazi mene, se zaleti vame. Telefon mi pade iz rok, in ko se spotaknem, skoraj padim.
Fant je mlad, približno mojih let, z rahlo zmedeno izraženim obrazom. "Oprosti," reče z rahlim nasmeškom, medtem ko se sklanja, da pobere moj telefon. "Res sem te pozabil opaziti."
Prikimam, bolj iz vljudnosti kot zaradi pravega občutka, in vzamem telefon nazaj. "Ni panike," rečem tiho, ko ga spravim nazaj v torbo. A nekaj v njem me zmoti – njegov pogled.
"Vse v redu?" vpraša in opazuje moj obraz. Vidim, da me nekaj skrbi, kot da bi zaznal, da nisem povsem v redu.
"Ja, vse je v redu," odgovorim prehitro. "Samo… mami je v bolnišnici." Glas mi skoraj zatrepeta.
Fant se začudeno nasmehne. "Seveda," reče, "če potrebuješ pomoč, sem tukaj. Vsaj za pogovor, če nič drugega."
Nekaj se premakne v meni. Mogoče pa ni vse tako temno in brezupno, kot se zdi.