Ko sem prispela tja, je bilo večino mest že zasedenih. Gipsija sem hitro privezala na prostor za konje, nato pa še sama odšla na tribune. Našla sem prosto mesto zraven nekega fanta ter se usedla tja. On je bil zatopljen v pogovor z nekim dekletom, tako, da me sploh ni opazil. Še dobro, sovražila sem pozornost. Obrnila sem se stran od fanta, ter raje pogledala v drugo smer. Na moji levi je sedelo prikupno dekle moje starosti. Izgledala je prijazna in dobre volje, zato sem jo ogovorila.
"Em... Živijo," sem poskušala delovati sproščeno.
Dekle se je obrnilo proti meni. Zagledala sem njene čokoladno rjave oči. Mogoče pa bova lahko prijateljici.
"Heeej, kako gre?" se mi je nasmehnila.
"Super gre. Pa ti, v kateri sobi si?"
"V sobi 46, pa ti?"
"O wow, kakšno nakjučje je to! Cimri sva, tudi jaz se v tisti sobi!"
Kakšno naključje. No ja, imam vsaj prijazno sosedo, najbrž se bova dobro razumeli.
Malo sva se še pogovarjali, nato pa je na oder stopila ravnateljica Akademije in vse je potihnilo. Zajela sem zrak s polnimi pljuči in se pripravila na ravnateljičin govor, ki sem ga čakala že od rojstva. Že od nekdaj sem sanjala, da bi me nekoč sprejeli na to Akademijo. In sedaj, ko so me, sem najsrečnejši človek na svetu.
Tudi fant in dekle na moji desni sta končno utihnila. Rada sem imela tišino in mir, tako da me ni prav nič motil molk, ki je zavladal ob ravnateljičinem prihodu.
Začel se je govor. Govorila je prbližno pol ure. Nato smo lahko odšli v svoje sobe, da se spoznamo z dekleti in fanti. Menda so bili fantje v drugi stavbi kot me, da smo imeli malo več zasebnosti. To mi je bilo zelo všeč, saj sem bila po značaju zelo tiha in sramežljiva. Počasi sva s Sophie vstali. Sophie je bilo ime dekletu, ki je bila z menoj v sobi. Drugega dekleta še nisva spoznali, a jaz sem na to komaj čakala. Ko sva odprli vrata naše sobe je v njej stalo dekle z dolgimi rjavimi lasmi in zelenimi očmi. Ni izgledala preveč prijazna...
"Hej," sem se prva opogumila in pozdravila.
V sobi je vladala smrtna tišina, nobena druga ni spregovorila. Skozi okno se je slišalo ščivkanje ptičkov.
"Zdravo, kako vama je ime?" je končno vprašala dolgolaska.
"Jaz sem Sophie, ona je Julia," je povedala Sophie in se nasmehnila.
"No, jaz sem Mia."
Tako, to smo razčistile. No ja, vsaj ne bo več tako nerodno kot na začetku. Morda pa tale Mia ni tako napačna.
"Em... Mislim, da je čas da gremo na večerjo punci, ura je že čez osem!"
V trenutku ko sem to rekla, smo se vse pognale skozi vrata in stekle dol, v jedilnico. Vse so nam že razložili, tako, da smo se vsaj približno znašle tukaj.

______________________________________

yeaaaa nov delck<3 upam, da vm je usec pa sory k ne objaulam sam sm zdle fuul zasedena i hope da zrihtm usee. uzivejtee<3