*i*Nazadnje...*i*
"Mislim... jaz... jaz..."
Poskušala sem se izogniti direktnemu odgovoru a na koncu sem le zavzdihnila.
"Ah... oči... khm... oči je prišel..."
Prisegla bi, da so ji oči skočile iz jamic.
***
Nenadoma je prasnila v smeh.
"Ah, daj no Liza. Si postala duhovita ali kaj? Pridi, pojdiva v dnevno sobo. Prinesla sem nekaj kitajske hrane. Lahko jo pojeva ob kakšnem dobrem filmu, kar na kavču. Saj veš, če ni mami je še vse v redu..."
"Ne Ema! Ne razumeš! Resnico govorim! Vrnil se je!"
Ema me je pogledala tako kot, da bi se mi odpeljalo.
"Liza se ti je popolnoma zmešalo?! Ni ga že devet let! Zakaj bi se zdaj vrnil?"
V njenih kristalno modrih očeh, ki so bile enake barve kot moje, sem videla ogromno bolečine.
"Zapustil nas je! Ne bo... ne bo se vrnil!"
Bilo mi je hudo zanjo. Nikoli nismo govorile o očetu. Za njo je bil spomin na njega zato verjetno le še bolj boleč. Ko nas je zapustil je imela osem let, jaz pa pet.
"Ema pomiri se, prosim. Pridi, pojdiva v dnevno sobo."
Ema, ki je bila zdaj že prepričana, da sem se le šalila, mi je sledila v dnevno sobo. Nisem si mogla predstavljati njenega odziva, ko ga bi zagledala.
Ko ga je zagledala sedečega v fotelju in vsega živčnega sem mislila, da se bo onesvetila.
"Ema, Ema! Si v redu?"
Stisnila sem ji roko in zdaj je vstal še oči. Pomagala sva ji, da je sedla.
"Boš malo vode? Počakaj takoj bom!"
Vstala sem in stekla v kuhinjo. Iz police sem vzela kozarec in natočila nekaj vode.
Stekla sem nazaj v dnevno sobo, ko pa sem zagledala nekaj ob čemer sem se sunkovito vstavila. Oči je tesno objel Emo in ona mu je počivala v naročju. Božal jo je po laseh in ji nekaj spodbudno prigovarjal. Nisem vedela zakaj, a v očeh so se mi nabrale solze. Občutila sem nekaj podobnega... ljubosumju? Okarala sem se in si obrisala oči. A majhnega ljubosumja nisem mogla zatreti. Ne razumite me narobe. Prizor, ki sem ga gledala je v meni vzpodbudil toplino. Nisem mogla razumeti Eme.
Kako mu je lahko tako hitro oprostila?
Kako je lahko v njegovem objemu, po devetih letih ko ga ni bilo?
Kako je zdaj lahko tako prepričana, da nas ne bo prizadel, če je bila še prej tako razburjena, ko sem rekla da je prišel?
Jaz mu nisem zaupala. Nisem hotela še enkrat občutiti bolečine, ki sem jo čutila ob tem, ko nas je zapustil.
V tistem trenutku se je Ema dvignila iz njegovega objema -verjetno ker je želela preveriti kje sem jaz- in me opazila kako sem stala in strmela vanju s kozarcem vode v roki.
"Liza! Pridi! Kaj za boga počneš tam?"
Najbolj me je ganil njen pogled. Bil je živahen in vesel. Njene oči so se svetile kot se niso že devet let. Kot, da ji vsa ta leta manjkal košček sebe, ki ga je zdaj dobila nazaj.
Predramila sem se iz otopelosti in pristopila k njima. Emi sem podala kozarec vode in prisedla k njima.
Ema me je nenadoma pogledala in se nasmehnila.
"Oči mi je ravno vse razložil. Zdaj bo tukaj z nami."
Ko sem jo gledala tako nasmejano sem se težko zadržala, da nisem zakričala: *i*Kako mu lahko verjameš?*i*
A namesto tega sem se le prisiljeno nasmehnila in se trudila, da ne bi izbruhnila od jeze.
Nato mi je zazvonil telefon. Oba sta se obrnila k meni in hudo sem zardela. Telefon sem potegnila iz žepa in pogledala kdo kliče.
*i*Sofija!*i*
Opravičila sem se in stekla po stopnicah v svojo sobo.
Javila sem se in malo lažje zadihala, ko sem zaslišala Sofijin pomirjajočin glas.
"Halo? Liza? Kako si?"
Močno sem vdihnila.
"Sofija ne boš verjela kaj se mi je zgodilo."
Potrudila sem se, da se mi glas ne bi tresel.
"Kaj? Liza je vse v redu?"
Morala sem se nasmehniti, ko sem zaslišala prijateljico, ki jo je vedno skrbelo zame.
"Jaz... se spomniš, ko sem ti govorila o očetu? Zapustil me je, ko sem imela pet let. Saj se spomniš kajne?"
"Ja seveda se. In? Kaj ima tvoj oče z vsem?"
"Prišel je. Vrnil se je."
"Kaj se je?! Liza kaj govoriš? Ampak kako? Kakl se je kar prikazal?"
Vdih. Izdih. Vdih. Izdih. Vse bo v redu Liza. Tvoja prijateljica je. Lahko ji zaupaš, sem prigovarjala sama sebi.
"Ne vem Sofija. Ne vem. Samo prikazal se je pred vrati... In potem mi je nekaj razlagal, da bo zdaj ostal in, da upa da mu bom lahko kdaj oprostila. In zdaj, ko se pogovarjam s tabo je spodaj z Emo, ki je očitno čisto navdušena nad tem, da se je vrnil."
"No pa saj to je super!"
Je nenadoma vzkliknila Sofija. Namrščila sem se.
"Sofija kaj je super?"
"Ja to. To, da se je vrnil! Zdaj lahko spet zaživite kot normalna družina!"
Postalo mi je slabo.
"Sofija kaj za boga govoriš? Nikoli... nikoli več ne bomo mogli biti normalna družina. Ne po tem."
"Po čem Liza? Vrnil se je. In če trdi, da bo zdaj ostal, defintivno misli resno! Liza, zavedel se je svoje napake in se vrnil!"
"Sofija ne razumeš! Devet let ga ni bilo!"
"Ja ampak..."
"Nič ampak. Devet let ga ni bilo, kako ne razumeš?!"
"Liza poglej! Zdaj je pripravljen sprejeti svojo napako in zaživeti z vami!"
"Sofija kako zaboga ne razumeš?! Ne morem mu oprostiti..."
"Ker si trmasta! Ne moreš se sprijazniti s preteklostjo in zdaj nočeš zaživeti v sedanjosti! Tvoj oče je naredil napako! Ampak mogoče jo zdaj hoče popraviti! Ti pa mu sploh ne daš priložnosti..."
"Nee! Ne razumeš! Nočem se še enkrat spoprijeti s tisto bolečino, ki sem jo občutila takrat, ko je odšel! In zato mu ne morem zaupati! Ampak ti tega tako ali tako ne boš nikoli razumela! Imaš očeta in mamo, ki te imata rada in bi zate storila vse! Oče te ni zapustil, ko si bila stara pet, tako kot je mene. Mama te noče spremeniti in iz tebe narediti vse tisto kar nisi! Nikoli ne boš razumela in ne trudi se, da bi."
Nisem se mogla več zadržati. Izbruhnila sem in se na Sofijo drla tako glasno, da sta me verjetno slišala tudi oče in Ema. Nato je nastala tišina. Zavedala sem se, da sem šla predaleč. Preden bi se lahko opravičila mi je Sofija že prekinila klic. Glavo sem zakopala v dlani in zastokala.
*i*Super! Zdaj sem prizadela še edino osebo, ki me je vedno podpirala!*i*
Bila sem jezna nase, vse sem uničila.
Nenadoma je pri vratih pozvonilo.
*i*Le kdo je zdaj?*i*
Mama se še ne bi smela vrniti. Danes naj bi šla na neko 'zabavo', ki je bila verjetno le še ena krinka za njen ponoven zmenek z nekakšnim bogatim šefom. V zadnjih devetih letih je bila že na številnih zmenkih, ki pa so se na koncu izkazali le za eno 'vročo noč'.
Zavzdihnila sem. *i*Moram*i* iti dol. Če je po nekakšnem čudežu prišla mama so vsi pripravljeni na resen pogovor. Samo jaz ne. Želela sem si, da bi bil navaden petek kateremu bi potem sledila sproščujoča sobota. Z Emo bi verjetno ležali na kavču, ob kakšnem dobrem filmu in uživali ob kitajski hrani. Zdaj pa verjetno sledi pogovor, ki mi bo spremenil prihodnost. Lahko le upam, da se bo končal dobro.