Zbudila se je vsa objokana.
Starka ji je mahala čez okno, naj pride k njej. Najprej ni želela, a potem je šla.
Starka jo je posedla na stol in ji dala neko kašo. Klara je bila tako žalostna, da ji je bilo vseeno, ali se zastrupi, zato je samo jedla. Starka je rekla, da gre na vrt.
Več ur je ni bilo in Klara je pogledala ven. Žal ji je bilo, da je. Zunaj je stalo truplo starke. Bilo je krvavo.
Klara si je pred oči dala roke. Ko je spet pogledala, trupla ni bilo več.
Šla je ven. Tam, kjer je bilo truplo Astre, ga ni bilo več.
Obrnila se je in videla Astro in starko na njej, ki jo jaha. Nobena ni bila več krvava.
A nista bili živi. Začeli sta loviti Klaro.
Ni imela drugega, kot da skoči v prepad, in to je storila. A ujel jo je samorog.
Ampak tudi ta samorog je bil mrtev. Seveda.
Klara je skočila z njegovega hrbta in padla v reko. Voda jo je potiskala k tlom, a nekdo jo je potegnil. Bila je neka punca.
"Živjo, kaj počneš tu?" jo je vprašala.
"A ne bi rajši šle na kopno?"
"O, ja saj res," je rekla in se zasmejala.
Ko sta zakurili ogenj, sta se usedli in začeli klepetati.
"No, jaz sem varuhinja vode. Ime mi je Evie. Pa tebi?"
"Jaz sem Klara."
"Kje je tvoj konj, tukaj imajo vsi konje?"
"Em, mrtva je."
"O, moje sožalje."
"Ali ni tako, da tukaj ni ljudi?" Je Klara spremenila temo.
"O, ne, ni jih. No, je eno majhno pleme v gozdu. A varuhi jih ne maramo."
"Zakaj?"
"Ugrabili so nam našo mamo. Druge varuhe pa so ujeli in jih dali v različne dežele. Ker so okoli teh dežel dali poseben ščit, ki nas ubija, če se ga dotaknemo, ne morejo pobegniti. Za vas pa ni nevaren."
Malo sta še klepetali, potem pa je od žalosti in napora Klara zaspala