Hej!
Tole je link na današnjo pesem, uživaj v branju:wink:
https://youtu.be/CR8845xvCQA?si=2iDl1kKb09GmddFX
----------------------------------------------------------------------------------------------------------------------
»Opravila sem nalogo!« besno se zazrem v Dietricha.
»Seveda in mi s tem povzročila kup težav. Mislim ali se sploh znaš dvobojevati? Vedno omedliš, ko zagledaš lastno kri?« mi enako jezno vrne.
»Ne! Nisem trapasta, idiot! Čisto dobro se znam boriti.«
»To kar si počela ni d od dvobojevanja. Poleg tega pa sem porabil še preveč časa s tabo. Nisi tako dobra kot sem mislil, da boš.«
»Dokazala ti bom, da sem…«
»Aja? KAKO? Te bom naslednjič spet napol mrtvo vlekel od Thea? Ne bom.« njegove oči se zavrtajo vame.
Sinoči me je Theo našel, še preden je uspel narediti popolno dramo je prišel Dietrich. Lahko bi se končalo veliko hujše kot se je. A princ Theo zdaj pozna moj obraz, prepoznal me bo na dvoru. Ne morem se več skrivati. Moja maska je sneta.
»Izzivam te princ Edwin Dietrich Crowenn. Ob naslednji polni luni na severnem stolpu.« rečem brez dobrega premisleka.
»Polnoč je čas čudežev.« trapasto se nasmehne. Ve, da je zmaga trenutno v njegovih rokah. »Sprejemam tvoj izziv Relindis Lisatry Lekettyi.«

Ne. Ne ne ne ne ne. Kaj sem storila. Na dvoboj sem izzvala enega najboljših mečevalcev v deželi. In če želim ostati na dvoru ga moram premagati. Jaz dekle, ki komajda ve kako držati meč. Imam le dva tedna in pol časa… Ustnica mi zakrvavi od grizenja in v ustih se mi razširi slan okus po polvilinski krvi. A imam rokave polne asov, kri me opomni na vse kar sem do sedaj storila. Morda se ne znam dvobojevati, ampak kri, ki mi teče po žilah je divja in neobrzdana. Ko bi Dietrich le lahko pričakoval nepričakovano.
Smiljenje sami sebi mi ne bo pomagalo. Vsako minuto časa, ki ga imam moram porabiti za vajo.
Vrata moje sobe so seveda zaklenjena. Odkar me Theo pozna me ne skriva več med priležnicami, ampak v majhni podstrešni sobici.
Ključavnice zame niso nobena težava, če poznaš nekaj trikov jih sploh ni težko odkleniti. Malce težje se bo pretihotapiti skozi spodnja nadstropja, kjer je stražarjev kakor mravelj. A to je še nekaj kar znam bolje kot Dietrich. Ob tem se mi na obraz nariše zloben nasmešek.
Danes ne bo skrivanja, najbolje se bo sprehoditi mimo stražarjev. Globoko vdihnem, le do prostora za vadbe moram priti. Nič težjega.